Petek je, se fant je nanj pripravil,
dan njegov je, ko zvečer spet streže,
v družbene ko se zapleta mreže,
upa, da bo množico pozdravil.
Je pred spomenikom zbrano mnoštvo,
Hanzi prav postano vsem servira,
ga seveda silno stvar nervira,
ker se zbralo je samo uboštvo.
Smetani naj naš bi Hanzi stregel,
družbeni eliti skupaj zbrani,
pa so klavrni obrazi, hrani
Hanzi jih, za silo se je vpregel.
Nekaj sindikalcev, kak filister
je med gosti, pa še to le bežno,
drugo poden kajpada pretežno,
en rešuje bivši jih minister.
Upal je, da bo postregel vladi
pravkar zaprisegli, čisto novi,
pa je, kot bi hodil med grobovi,
nič ne pocedi se mu po bradi.
In še dež pomočil jim je glave,
Hanzi žalosten domov odtava,
šla po zlu mu mega je zabava,
nič ne bo, nič medijske žal slave.
Hanzi toplo nese še novico,
zadovoljen ni, a revež vztraja,
mu realnost žalibog nagaja,
prikrojil spet celo bo resnico.
