Pop je vodja zbora, mu pomaga
Hanzi, v zboru ki korepetira,
to se pravi, popa da podpira,
ko polifonija vsa omaga.
V zboru zdaj komanda je enotna,
da glasov potrebno je število,
pa če vse potem bi potonilo,
tisto stvar je kajpada drugotna.
Pop na vajo zbobnal je glasove,
Hanzi jih ob notah podučuje,
koliko glasov še potrebuje,
da se pride do kantate nove.
Za solista, torej glas vodilni
pravkar je postavljen glas hreščeči
in na daleč slišen kot rjaveči,
ta naj v zboru bi postal nosilni.
Pa rjavenje daje ga pošteno,
zarjavel je, da samo grgranje
slišati je, klavrno res stanje,
petje brez posluha izgubljeno.
Pop in Hanzi kljub temu sta družno
iz obupa ga oba podprla,
vanj kot na mesijo ves čas zrla,
klanjala se mu do tal uslužno.
Če bo treba, sta mu obljubila,
bosta sama dala dva glasova,
da poskusijo vsi skupaj znova,
ko se stvar je že izjalovila.
Upata na zdrave še glasove,
da nekako reši se kantata,
z zarjavelim kajpada ne rata,
štela dolge bosta zgolj nosove.
