Bil nekoč golobček miroljubni
je zares rumenokljun mogotec,
venomer je grulil kot klopotec,
v situaciji končal pogubni.
Ga odneslo tisto je okolje,
ki pri nas se pravi mu urbano,
ker ravnal premalo je pretkano,
šel na stran golob je slabe volje.
Je tako umaknil se v zaledje,
slišati bilo ni več gruljénja,
a izgubil ptič ni potrpljenja,
takšno je bilo potem sosledje.
Iz ozadja grulil je občasno,
slišati bilo ni golobíča,
drugega potiskal v boj je ptiča,
ker se sam potuhnil je začasno.
Spet zdaj slišati o tem je ptiču,
v jatico s podobnimi se zbira,
kul zadevo bojda ta podpira,
vse pa da sloni na golobíču.
Toda kaj z golobčkom je narobe,
se sprašuje, kdor njegov glas sliši,
čuden grulež čuje se po hiši,
kot bi med zobmi imel otrobe.
V grlu se zatika mu, ovira
tokrat za golobčka je prehuda,
vse preveč vloženega je truda,
za ta tanek pisk, zdaj zgolj kulira.
