Se zadenem redno ga ob petkih
že od marca, odkar se v oblasti
nimam več, ne morem stalno krasti,
sem pomirjen le v trenutkih redkih.
Se zadevam in potem razgrajam,
saj privoščim končno si pijačo,
plačajo mi drugi še jedačo,
ženi na oblasti s tem nagajam.
Petek moj je dan, ko se nažiram,
njo, ki na oblasti je, izzivam,
duška dam si, ves čas si dolivam,
veste, jaz ob petkih protestiram.
Klavrno zares živim trpljenje,
k sreči najdem majceno oporo,
medijsko mi nudijo podporo,
moje svetu kažejo trpljenje.
Bil pred kratkim spet sem na ekranu,
uh, kako jezil sem svojo ženo,
še posebej, ker sem izgubljeno
taval in ker bil sem v prvem planu.
Mislil sem, da trajalo bo kratko,
nekaj petkov, pa bo kriza mimo,
isti vsak dan da potem dobimo
spet se in bo teklo kot prej gladko.
Pa hudič v pol leta vzel je šalo,
k nam zahrbtna je prišla bolezen
in celo ob petkih zdaj sem trezen
zdim sam sebi bebec se, zijalo.
Abstinenčna kriza se polašča
me iz dneva v dan, ker ni protesta,
prazna je, turobna glavna cesta,
družba sta le žena mi in tašča.
Ne zdržim več in pri moji veri
bom premlatil ju obe pošteno,
kar rečeno je, to bo storjeno
in v zapisniku bo vzrok – delirij.
