Sem ubožec, v stari sem kasarni
kakor drugi našel zatočišče,
tam moj dom je, je okrog smetišče,
tam grafiti so, ljudje nemarni.
Sem ubožec, nimam kam se dati,
streha se nad glavo mi podira,
zavod me edini še podpira,
ta mi je v uteho kakor mati.
Sem ubožec in zato podpiran,
s sedemnajstimi delim kasarno,
vsi pomoč prejemamo denarno,
a še vse premalo sem dotiran.
Sem ubožec, je mizerna plača,
dva potegnem komaj tisočaka
in doma me podrtija čaka,
je kasarna, čisto nič palača.
Sem ubožec, to je le začetek,
čaka zdaj še večje me uboštvo
in zato nabiram svoje moštvo,
da svoj glas povzdignemo vsak petek.
Sem ubožec, naj povem ponovno,
takšni vsi smo, ki na tej smo strani,
osemnajst nas je, v kasarni zbrani
delamo za opcijo mirovno.
Sem ubožec, mečejo na cesto
me, ker stanarine ne plačujem
in ker stavbe skupne ne vzdržujem,
pravijo, drugje naj najdem mesto.
Sem ubožec, ko bo čas pomladni,
moral bom iskati zatočišče
novo si, le kdo mi ga poišče,
pa še to, poklicno sem nevladni.
