Pri Butalcih res je vse mogoče,
ko jih zebe, ko vsi trepetajo,
vam povedati številni znajo,
da jim zadnje čase je prevroče.
Kakor koli, ko so kupovali
pamet še tam v mestu Solimuri,
dobro prodajalec jim podkuri,
da koprive so si posejali.
Kaj bi pravil tisto o konjičku,
ki iz buče naj bi ga zvalili,
zajca v grmu slednjič so dobili,
znašli se na konju ne, na psičku.
Je dve leti, kar jim je utekel
šarec, konj najboljši, v koruzišče,
kjer še vedno dele puške išče,
ni se od takrat še ven izvlekel.
Pa že zopet iščejo Butalci
pamet, ki nemara jih odreši,
zrejo v ptička, ki pod nebom speši,
kar dol spušča, zanje so padalci.
Silno je Butalcev hrepenenje,
da spustijo nadnje se padala,
srenja da bogata bo postala,
v tem butalstvo vidi odrešenje.
Kar nam spušča, krasne so obljube,
pamet da nas sreča, so dejali
in pod golobnjakom v vrsti stali,
pameti da pridobijo ljube.
Spustil se prav naglo je padalec,
ki v Butale pamet bo dostavil,
sicer pa, saj veste, kaj bi pravil,
kaj dobil na glavo je Butalec.