Kdo sem, že postava jasno kaže,
sem podalpski, dolga so ušesa,
osedlan sem, manjkajo peresa
mi edino, videz nič ne laže.
Otovorjen sem in staro breme
mi prenašati res ni težavno,
se kot osel deklariram javno,
rad bil konj bil, a mi manjka streme.
To pomlad še neka stvar mi manjka,
iščem gladko, spolzko površino,
da po njej oddričam se v globino,
kar počenjam redno brez prestanka.
Sem podalpski, a ker ni več zima,
kakšna žalost, ves se že stopil je,
sem iskal ga po planinah divje,
da je res, vam vsakdo rad pokima.
Kaj iskal sem, vam povem, na koncu,
vmes podil sem osel se za ptiči,
jih imeti hotel sem pri priči,
je bilo že dosti vrabcev v loncu.
Jaz pa sivo sem zagledal ptičko,
ja, saj veste, pač oslovska trma,
ki jo zakrivi obilna krma,
rad imel bi s strehe golobičko.
So mi rekli, drži se že stari
enkrat tega, kar je preverljivo,
boš nazadnje ob oslovsko grivo,
saj ne veš, če si pri pravi stvari.
Gospodar sedanji, on te hrani
in zadeve dobro vse obvlada,
čaka vedno te za trud nagrada,
boš pod drugim še pristal ob strani.
Gledal sem okrog, res dobro dela
na kmetiji, kdo doslej jo vodil
v našo je korist, za njim bi hodil,
sreča bi me končno doletela.
Pa so rekli, ideologija
vodstva te kmetije da ni prava,
da sem osel, moral pa bi krava
kdaj postati že, oh, svinjarija.
Nisem razumel besede nove,
ideologija kaj pomeni,
a so rekli mi, da je poceni
in škodljiva za oslovske snove.
Če tako je, trikrat sem premislil,
in besede te če ne dojamem,
se lahko še v kakšno past ujamem,
nak, sem rignil in kopita stisnil.
Šel iskal sem ga nazaj v planine,
saj predalpski osel sem, seveda,
našel končno sem zaplato, zgleda
še kar gladka, da po njej kaj šine.
Rekel sem si, glej, tako bo v redu,
dobro gospodar kmetijo vodi,
a lahko da zopet sem v zablodi,
raje zdrsnem dvakrat spet na ledu.
