Prva plača še ne gre v mošnjiček,
pridigal don Jerko je v nedeljo,
prva komajda da je za steljo,
na kateri vgnezdi se konjiček.
Druga plača je obremenjena,
nekaj pač država potrebuje,
spet don Jerko nam popridiguje,
izračun njegov je enkrat ena.
Kdor zasluži več, naj tudi plača,
kaj bi stroške dela zniževali,
le zakaj bi manj državi dali,
saj ta vendar vse za nas obrača.
Veseljak, ki pridigo posluša,
strinja se v celoti, od človeka
naj denar se le k državi steka,
zadržati naj ga ne poskuša.
Vprašajo ljudje zdaj veseljaka
pa don Jerka, ki ves tog deluje,
prav možato jezik ki steguje,
ali pridiga bo takšna vsaka.
Ja, seveda, se za to boriva
jaz in veseljak, oba možata,
izklesana dva robata brata,
saj tako pač zase pridobiva.
Sta ta bratca pravšnja moralista,
pridigarja, vendar ne duhovna,
na pogled, v besedah protislovna,
saj sta, kdor ne ve, sindikalista.
