Gledali so željno se v zrcalo:
»Saj smo kot ostali trije brati,
socialni in še demokrati,
kaj poveš nam, drago ogledalo?
Da najlepši smo v deželi, takšni,
da nam vsi zavidajo lepoto?
Ker imuni so pač na slepoto,
boš povedalo, da smo še kakšni?
Molk je zazijal z zidu moreči,
ni povedalo zrcalo tega,
kar želeli so, bilo ni mega,
bi želeli kar drugam uteči.
»Kaj narobe z našim je obrazom?
Saj bilo smo vendar prvi vedno!
Kaj na nas odslej ni nič več vredno,
s kakšnim imenuješ nas izrazom?«
Ko preseda že nadlegovanje
steklu, ki pač govori resnico,
jim prevede v ljudsko govorico,
kakšno danes je dejansko stanje.
»Nič z obrazom vašim ni narobe,
a prišel je nov, prilétel strastno,
nov obraz v podobi ptiča, mastno
nasmojeni šli boste po gobe.
Novi so obrazi vsi bolj pristni,
vejica miru pa bolj privlačna,
vaša lica so upadla, mlačna,
ste po novem butci le koristni.«
