Duško Smola spet se je priglasil,
s slino v ustih kajpak prekomerno,
kot je običajno, in čemerno
deloval, ljudi s tem dolgočasil.
Smolo da ima, so zanj dejali,
on, ki vidi vedno vse krivice,
on, ki se zavzema za pravice,
on, ki smo že zdavnaj ga spoznali.
Tokrat ga reforma silno draži,
pravi se reforma ji strukturna,
ne, ne briga ga postavka urna
in če kdo ujel se je na laži.
Ni mu mar, če dvakrat več zasluži
sosed kakor prej, pred desetletjem,
tuli Smola, češ da s tem podjetjem
nič ni v redu, se z nergači druži.
Duško Smola se v reformo vtaknil
zdaj je, ker zmanjšuje da pravice,
to, da spet povedal ni resnice,
ni mu mar, si fant jo v žep je vtaknil.
Noče Smola, delovno okolje,
da bilo bi zdravo, bolj spodbudno,
on še vedno silno nadobudno
pravi, da tako ne gre na bolje.
Gledajo ljudje ga, kaj dogaja
s Smolo se, čeprav ga vsi poznajo
in ga za posebneža imajo,
toda zdaj očitno mu uhaja.
Ni potrebna tu filozofija,
Pepčkov Pepe razloži nazorno,
Duško Smola s svojo duhamorno
je pojavo zgolj hipokrizija.
Ne drži se smola ga, da ne bi
razumel stvari, ki jih razklada
in so zgolj navadna maškarada
v slogu znanem vsem: “Marija k sebi.”
Smola v tem je le, da drže strumne
svoje več ne more žal prodati,
ga poznajo kakor lastna mati,
drugih naj pač nima za neumne.
