Dragec ali Karlo, kot želite,
eden tistih v opernem je zboru,
ki ne peli nikdar bi na koru,
res ne gre tu za talente skrite.
V kor ne vzeli bi ga svoje čase,
v opero prilezel je nekako,
ko jemali so že sliko vsako,
ko ni opera več dala nase.
Je potem naš Karlo avansiral,
so dajali fantu pevske vloge,
češ prekašal boš soliste mnoge,
lovorike boš samo pobral.
Se je trudil Karlo, v primadono
ga povzdignejo, tako za šalo,
da izpoje se naš Dragec malo,
da solistično doseže krono.
Ni od petja haska in ne slave,
gostovanj ni, vse le žalost ena,
vloga pevska pravšnja ni nobena,
ne dobi naš Dragec zlepa prave.
Se je trudil fant za gostovanja
kje v tujini, svetu da pokaže
vso izvrstnost in da glas ne laže,
kakšna Karlo naš premore znanja.
Slednjič moskovska povabi hiša
Karla, Dragca, ko je huda suša
in nihče več glasbe ne posluša,
vskoči naj, to zanj bo pevska niša.
Pride Dragec in pogodbo sklene,
ko zapoje, vsa se javnost strese,
temu Dragcu vendar glas ne nese,
operne škandal postane scene.
Je občinstvo silno nanj odzivno,
v Moskvi ne, drugje po širnem svetu,
jasno je, je zrasel na planetu,
kjer se selektira negativno.
Je zapel tako na svojo roko,
se za partituro sploh ni menil,
svojo vlogo Dragec je precenil,
glasbeno pohujšal v hipu stroko.
Kdor narédil ga je za solista,
se lahko po pameti mu toži,
saj o Karlu pesem zaokroži,
ta da je soler blamaža čista.
