Po gozdovih ril je nek merjasec,
dobrovoljno krulil, se nažiral,
mlade bukve kar tako podiral,
z žirom se mastil, kot zna se prasec.
Saj ni moje, kar v gozdovih rase,
tu počnem lahko prav vse, kar hočem,
drugim nič pustiti kajpak nočem,
svinja vedno se po tujem pase.
Kar je tuje, vse je razlaščeno,
židano se prasec je šopiril
in naropan žir v kubikih meril,
pridobljeno zame je pošteno.
S tem se in tako se je šopiril,
se nažiral, da je komaj dihal,
o enakosti kruleč sopihal
in da rodu ni se izneveril.
Vsak da mora poskrbeti zase,
kar dodobra vidi se na masi,
in potem se čudi, da na vasi
pravijo vsi židano mu je prase.
