Zrem, oziram se nazaj skoz čase,
jim današnji je nadvse podoben,
nič moderen ni, prav nič sodoben,
vsi za enega in ta le zase.
Ljudska skupščina kot v prejšnji eri
spet zaseda, linija je znana,
rdeče je načičkana Ljubljana,
giblje se vsem vidno v zvezdni sferi.
Ljudska skupščina pa delegati,
aklamacija brez glasovanja,
vse soglasno, stroke ni ne znanja,
je zapoved ena le: lagati!
Ljudska skupščina ni izvoljiva,
treba ni volitev, ljudstvo vlada
na način, ob petkih da parada
vije se kot čredica vodljiva.
Delu čast, oblast pa nam za večno,
delegatsko glavno je vprašanje,
in da spet se vrne staro stanje,
brezrazredno vlada razred srečno.
Naj oblast se v ljudstva roke vrne,
ki zastopano bo delegatsko,
in pri tem naj vse bo zopet bratsko,
misel ta se v skupščini utrne.
Naj oblast se vrne v ljudske roke,
oh, kako zelo mi to je znano,
se utrne misel mi, postano
pravljico da slišim za otroke.
Bolj ko to poslušam, vse je slajše,
za zaključek manjka le bonbonček
in da se razpoči rdeč balonček,
saj ta pravljica je za najmlajše.
