Slišimo z zamudo, saj prikrito
je bilo ves čas v Kokošji vasi,
ko so nastopili krizni časi,
da petelin skočil je v korito.
Skočil je iz besa in razbijal,
okrog sebe vse po vrsti pljuval,
ko prišla bolezen v vas je, kljuval
lastno jato je, bi še ubijal.
Davil je kokoš, grozil piščancem,
vedel se kokot je podivjano,
neuravnovešeno, bolano,
kot pritiče kvečjemu pijancem.
Da potrebno pišče ustreliti
tisti hip je, to je kikirikal,
in v kokoš bolan pogled zapikal,
ni navala besa mogel skriti.
Kdo je ta petelin, res ni jasno?
Svojčas gagal zjutraj je ob petkih,
se imenoval ga-gá v začetkih,
ko je druge imitiral glasno.
So potem iz njega naredili
šefa jate tam v Kokošji vasi,
preden epidemični so časi
na obrobje v hipu ga zvalili.
A bila ni kriva pandemija,
ta ni petelina prizadela,
zdavnaj prej je reveža zajela
kronična bolezen – obsesija.
Medijska ga srenja brani, ščiti,
da se vest po vasi ne razširi,
ta petelin da se povampiri,
ko spozna, da znajo ga zašiti.
Žalostna je zgodba petelinja,
smeha nam na usta ne izvablja,
saj za to bolnika se zlorablja,
da nepridipravom se udinja.
