Nosil zopet pentljo bo rdečo,
ruso, kot se to po starem reče,
slina poželenja dol mu teče,
si nadel je barvo fant kričečo.
Na koncert se je nocoj odpravil,
nosil bo rdečo, je novačil,
teden ves vnaprej že veseljačil,
v svata rdečega se je napravil.
Zvezda mu to noč bo spet sijala,
da privede tja ga do koncerta,
naš nosač ima se za eksperta,
ki prodajal znova bo zijala.
Nosil bo, pa tudi če tovoril
bi in vozil, da bo le rdeča
in da zvezda bo velika sreča,
takšne že več tednov je govoril.
Svetla na pomoč da mu prihaja
zvezda, ki bo bojda še zapela,
čik prižgala si in se zagrela,
pa čeprav ji sapa vsa pohaja.
Nosil bo rdečo, je zavriskal,
a potem je silno zagrmelo,
je z neba kot v tušu zadonelo,
tanko rdeči svat naš je zapiskal.
Je dobil več čebrov hladne vode
v par minutah, da si opomore,
ohladi se, malce s tem pokore
da še pravšnji čas na nos dobode.
Nosil bo, prej vpil je, pentljo lovsko,
barve rdeče, trdno zavozlano,
a ko končno je prišel v Ljubljano,
doživel je dež, z njim klop oslovsko.
