Vaška skupščina, ja, vaška srenja
v petek spet sestanek je imela,
zbrala se peščica je, začela
se predstava je povsem brez vrenja.
Eden od posebnežev je vaških
se pridušal tam nad staro kravo,
ki poznajo v vasi jo kot Savo,
rekel nekaj krepkih je, junaških.
Da prodaja Sava se pod ceno,
na madžarske da bo šla ravnice,
večje res v Podalpju ni krivice,
opeharili so nas pošteno.
Skupščina, vseh mandeljcev kar zbranih
je na vaškem trgu ob tej uri,
se zavoljo Save zdaj razkuri,
spomnijo se drugih krav prodanih.
Šle so šle, odšle so vse na tuje.
Kdo je kriv? Zdaj bomo še ob Savo,
našo prej paradno molzno kravo,
kaj lahko od tega sploh je huje!
Pa opomni jih berač, ki pride
mimo skupščine te ljudske pustne,
da zaman besede so robustne
in nocoj da mesec žal ne vzide.
Krava Sava sploh ni v vaši lasti,
zdavnaj ste jo drugemu prodali,
komu boste, tepčki, zdaj jezljali?
Savo ste pustili sami pasti!
Dve sta roki, znana je resnica,
vendar večkrat nista usklajeni,
Savo, bratci, bodite pošteni,
zdavnaj že prodala je levica.
