V šolski kuhinji se je godilo,
štruklje naj za malico dobili
tisti dan bi, jih z mastjo prelili,
da zaleglo bi še za kosilo.
Štrukeljček v sopari se je kuhal,
v krpi kakor pač recept veleva,
kakor po pravilih gre zadeva,
vsak lahko je lonca vonj poduhal.
Ko naenkrat štrukelj razjezi se,
noče več sopare, noče kropa,
besen je, da skače vse do stropa,
rezultat očitne v loncu krize.
Mu je prekipelo, da odstranil
krpo je, razgalil se docela,
vsega ga togota je zajela,
še dodatno jo je štrukelj hranil.
Tale krpa maska je navadna,
ki duši me, je nadvse škodljiva,
kužna, drl se je, nalezljiva,
kuhinja nam jo podtika vladna.
Da ne bo se kuhal, vpil je, v loncu,
ker pod krpo mu preveč je vroče,
bo počel le to, kar on sam hoče,
pa četudi zmazek bo na koncu.
Se tako je tudi dogodilo,
je brez krpe štrukelj se razkuhal,
malico cel kup otrok je zbruhal
in še več se jih je zastrupilo.
Da želodec mnogih je prevrtan
prav zavoljo štruklja, zamolčuje
vneto se, razum pa narekuje,
naj z jedilnika bo štrukelj črtan.
Ta bolezen štrukljev nalezljiva
namreč je in le v pogubo vodi,
ve se, kam razmazan štrukelj sodi,
jed v zasnovi skrajno pokvarljiva.
