Je rdečekožna tale zgodba,
iz dežele indijanske skratka,
naj povem jo, ker je dokaj kratka,
tempo, takt ji daje plesna godba.
Okrog ognja pod večer je zbrano,
kar je Indijancev, par veselih
je na ples povabljenih še belih,
da bi zavrteli se ubrano.
Proslavili naj bi novo zmago,
pa se Indijanec Zmagoviti,
ki je hotel s plesa prej oditi,
zvrnil je, povzročil prvi zgago.
Pot s tem Mescu bledemu pokaže,
mu sledil je drugi rdečekožec,
se odmajal naglo je dvonožec,
saj to zanj bilo je še najlaže.
Tretji na izpad iz vrste skočil
Indijanec je upokojeni,
v jasno noč šel kakor izgubljeni,
ki se je od plesa ves usločil.
Sta še Indijanki odplesali,
ker slediti taktu ni se dalo
in je soplesalcev zmanjkovalo,
kaj bi sami samcati ostali.
Na izpad se temu plesu reče,
je povezovalec ugotavljal,
rdečekožcev kajpak ni ustavljal,
še spodbujal vsakega, naj steče.
Dva nazadnje sta samo ostala,
prvi Križemgledi ves razgaljen
in pa Sivokljunec, ta razpaljen,
ki sta si do konca duška dala.
Petkrat je ponóvil krike bojne,
Indijanec Ta, ki se ne češe,
vpil v afektu, naj še bolj se pleše,
najbrže pod vplivom doze trojne.
Grulil je in čivkal, kokodakal,
Divjega goloba oponašal
in med plesom ves čas se zanašal,
na izpad da bo lahko počakal.
Naj še malo kiti si lasišče
in igra naj plesnega junaka,
itak ve, kaj tudi njega čaka,
kratko gledalo ga bo plesišče.
