So prijeli ga na delu: »Sinko,
kaj držiš tako trdno pod mizo?
Smo te ulovili med reprizo,
ko si znova posloval z novinko?
Si ji, dragec, kaj tam spodaj plačal?
In od kod denar ti, s čim plačuješ,
s sredstvi kakšnimi zadovoljuješ
te storitve, veš, da vse boš vračal?
Nič ne veš, da sredstva so državna,
ki so vložil jih za to početje
in v privatno vtaknil jih podjetje?
Lumparija ta je zdaj, glej, javna.
Da boš tožil za obrekovanje,
ker bilo da vse je zakonito?
Nič od tega ni bilo prikrito,
šlo pa je samo za svetovanje?
Dobro si zadevo naštudiral?
Kar pod mizo je, to da ne šteje,
tožil pa boš včeraj najpozneje,
to si rekel, se ne cenzuriral?
Kakor koli, slej ko prej bo znano,
kaj pod mizo večkrat si počenjal,
kaj z novinko spodaj si izmenjal,
kaj bilo je kupljeno, prodano.
Tudi če bilo je vse fiktivno,
kakor zatrjuješ, dokazljivo
zlahka je in, to se ve, kaznivo,
kar počneš z novinko – koruptivno.
Vidimo, da ves si naspidiran,
ko samo omenimo novinko,
saj zavedaš se, predragi sinko,
da razgaljen si, necenzuriran.«
