Rokohitrec spet se je postavil,
prepoznaven po frizuri, tikih,
je v areni, govori o trikih,
rad gledalce bi v veselje spravil.
Rokohitrec Lobi se nadeja,
solo točka da uspeh prinaša,
se s soliranjem zato ponaša
in predstavo sebi sam prireja.
Dvigne ko klobuk docela prazen,
brž golob zleti ven na svobodo,
torej točka ta ni padla v vodo,
Lobi naredi obraz prijazen.
Vidno ga podpirata dve teti,
Nina in z njo Ana sta podpora,
vesta, širiti o njem se mora,
da nad njim strašansko sta prevzeti.
Ta naš Lobi točka je estradna,
ni da bi se z drugimi soočal,
bo občinstvu vedno sam sporočal,
da osebnost je in to paradna.
Pravi pa, težava da so s prsti,
hitre prste le težko obvlada,
vse prehitro seže roka rada
tja tedaj, ko Lobi ni na vrsti.
Si zato profila ni ustvaril,
ker tako le prste obvladuje,
da ne sežejo preveč na tuje,
da ga ne bi kdo po njih udaril.
Sicer pa bo sedem tisočakov
rokohitrsko brž posedmeril,
vsoto v lastni žep si preusmeril
rokohitrec na očeh rojakov.
In da ne bi tega kdo opazil,
z drugimi se Lobi ne sooča,
bi bila lahko zadeva vroča,
fant prehitrih prstov bi zagazil.
Nekaj časa s prsti mu uspeva,
ker se del gledalcev slepe dela,
a se ptička prej ko slej ujela
bo na smolo, jasna vsa zadeva.
