Mi dovolj je, to povem le ženi
in prijateljem, tako na skrivno,
saj to je početje subverzivno,
bi lahko se kaj zgodilo meni.
Sem pri medijih, kot zdaj se pravi,
list je cofast, v črni je opremi,
znan je po nazorih in adremi,
po nestrpni sploh najbolj naravi.
Črno-belo moja je rubrika,
v njej, se ve, lop vsakič po sovragu,
z brco, ko je čisto že na pragu,
črna bodi, že krvava slika.
A po drugi strani dnevnik piše
moj, kako da je pomembno delo,
ki opravlja favorit veselo
vsak večer ga, ko je zunaj tiše.
Favorit naš je na strehi ptiček,
je brez gnezda, zdaj je nekaj staknil,
se k zeleni vejici primaknil,
strašen genij ta je golobíček.
Bo rešitelj novi domovine,
novi vodja, cof mu le še manjka,
se boje, da vejica je tanka,
povzdiguje se zato v višine.
Povzdigujemo ga žurnalisti,
eden teh sem jaz, uboga para,
ki ne maram, da se koga vara,
zmerjajo da se vsevprek fašisti.
On je vsemogočen, napisati
moral bom še danes, bom pač spisal,
pa čeprav najraje bi zabrisal
stran, kar treba bo o njem vam brati.
Da je svojčas čisto vse zavozil,
šel direktorja se, glave rezal,
ne v kaj takega ne bom podrezal,
v hipu bi me lastni list povozil.
Mi dovolj je, to povem le ženi
in še komu, a sem tiho raje,
bi še odpustili me igraje,
češ da zdrahe delal sem na sceni.
Mi dovolj je, a to bom povedal,
ko režim bo črni slednjič mrknil,
ne bi rad pred tem se sam zafrknil,
tiho bom, kot božji volek gledal.
