Kamengrad mogočni, kjer stoluje,
sicer pa za basen to ni važno,
naj oko bilo močno bi vlažno,
šarec konj se joka in huduje.
V hlevu pač dovolj že vsem je konja,
hrzanja njegovega posebno,
rekli so mu, sicer bolj zasebno,
konjskega da jim je dosti vonja.
Potepta vse šarec, kamor stopi,
drugo treba jim žival bo vlečno,
da potegne štalo podpovprečno,
novo se živinče brž naj vklopi.
Črnec, črni vol, je pasme iste,
tudi ta nadležen je za štalo,
ga trpeti je samo še malo,
prostor ker za nove je artiste.
Se golob za šefa je prijavil,
pa ne tisti prič z rumeno glavo,
črn kakor vran je ta, saj pravo
pasmo on zastopa, je zagnjavil.
Je golobov nič za to primeren,
so živalce se dogovorile,
glave zoper šarca vse staknile,
konj pa s črnim volom je čemeren.
Kakšna da poanta te je basni?
Ah, v Avgijevem je hlevu manjka,
gre za to pač, da je skorja tanka
in na ledu že koraki glasni.
Tihi da upor je, govori se,
že res, a ko konjska vprega čofne,
črn ko golob jo enkrat klofne,
bo glasno, od šarca niti lise.