Je zašel pred davnimi stoletji
v Julijce k nam panter barve črne,
v temi v noči večkrat se obrne,
noče ob skalovje se zadeti.
Ko zjasni se, znajde se pod goro,
ne ob vznožju, je že kar visoko,
gleda v brezno pod seboj globoko,
srečno je premagal nočno moro.
Nad seboj očaka pogleduje,
trije so vrhovi vidni jasno
panter črni zdaj zatuli glasno,
da se daleč ga v dolino čuje.
Vsa povedana že s tem je zgodba,
da se panter je s Triglávom srečal,
zarod svoj potem prav tu povečal,
le čemu zdaj takšna mačja godba?
Kaj simbol je, mačka ali kamen,
gre polemika čedalje huje,
kaj da povezuje, kaj združuje,
Bog z višav izdavi slednjič: amen.
Panterja vzel za simbol je eden,
torej drugi sosed vzel bo goro,
da nesloga bo, oba pokoro
delata naj, nima prav nobeden.
Naj simbol bo zanju osla senca,
sam pri sebi se Gospod odloči,
hrbet naj obema se usloči,
naj se ve, da pristna sta Slovenca.
