Alico, se ve, še vsi poznate,
ki je padla v čudežno deželo,
se čudila, gledala debelo,
pravljica je tisto, prav imate.
Se pa včasih tudi uresniči,
kar le v sanjah se vam prikazuje,
kar naenkrat ta dežela tu je,
kar čez noč, nenadoma, pri priči.
Alica ministre v njej srečuje
in ne more se jim načuditi,
kakšne vse resorje narediti
je mogoče, z glavo le zmajuje.
Za razvoj posebni regionalni,
to še najbolj logično deluje,
ko pa vidi, kdo mu načeluje,
preobrat se dogodi mentalni.
Padejo ji na oči zavese,
ko zave se, da regionalizem
tu je športni le ekskuzivizem
v disciplini puljenje ciprese.
Da tekstil je medgeneracijski,
Alici nikakor ne gre v glavo,
za življenje generacij zdravo
da zadoščajo na gumb pritiski.
Po resorjih ko nato sprehodi
se še drugih, na kaj vse zadeva!
Čevlja sta povsod samo še leva,
socialo kup beračev vodi.
Okrog nje resorji se vrtijo,
eden je za meglo, za oblake,
drugi za povečanje kloake,
trije vsaj za megalomanijo.
Alico spoznanje v tem prešine:
več kot takšnih čudežev obstaja,
bliže vendar končna je postaja,
prej ta vožnja z vlakom groze mine.
