Šport izumlja nove igre vedno,
strelja enkrat glinaste golobe,
si izmišlja trše igre, grobe,
s časom gre v korak nadvse napredno.
Puškomet v koruzo je že mimo,
se izpel je v dveh sezonah scela,
nova igra zdaj se je začela,
traja pravzaprav že celo zimo.
Je na pómlad vsa se razcvetela,
trda je, nič športna, kruta skrajno,
se prebija med vodilne vztrajno,
brez pravil ta novi šport se dela.
Zberejo se štirje tekmovalci,
pravijo ekipa sebi sami,
kar iz sna rival jih nov predrami:»Luzerji ste, ne pa zmagovalci!«
Se ekipa tisti hip zaveda,
da to niso, vsak je samcat zase,
vsak naj pazi zdaj izključno nase,
ker je tekmovanje strašna zmeda.
Ga simbolično najavi ptica,
znak da s prhutanjem za začetek,
šteje v igri tej prav vsak zadetek,
jo usmerja, sodi golobica.
Vsak od štirih zdaj samo vzdihuje,
štirje izgubljenci se podijo,
padci se vrstijo in gostijo,
igra na izpad se imenuje.
