Vlak v Damask pridelal je zamudo,
na postaji slišal boš napoved,
je le obvestilo, ni zapoved,
vezano na novo je pobudo.
Vsi so roki za odhod minili,
niti do Hrvaške vlak ne pelje,
papirologija zdaj spet melje,
kje tovóra naj bi se znebili.
Le zakaj bi sploh se natovarjal,
daleč je Damask in pot nevarna,
naša pa dežela radodarna,
iz uprave mož se je zgovarjal.
Naša zdaj dežela je pristojna,
da odloča naj o tovornini,
spet razmišlja se o ležarini,
saj merila za Damask so dvojna.
Le zakaj s tovórom bi hiteli,
vlak tja do Damaska sploh ne pride,
spotoma lahko še kam zaide,
raje tovor mi bomo prevzeli.
Kaj potem, če ležarina draga
nam račun železnice najeda,
to primer pač dobrega je zgleda,
da kolápsu čimprej se pomaga.
