24.5 C
Ljubljana
nedelja, 14 aprila, 2024

V gozdu več lastninskih pravic, v lesni industriji pa večja predelava lesa doma

Piše: Lea Kalc Furlanič

Franc Pogačnik je upravitelj 22.000 hektarjev gozdov Nadškofije Ljubljana. Z več kot 30-letnimi strokovnimi izkušnjami ocenjuje, da je naša zakonodaja, ki naj bi vodila in varovala dejansko lastnino v gozdovih, preveč toga ali preohlapna. Zato smo med 27 državami na 25. mestu po dejanski lastninski pravici v gozdu.

To pomeni, da po našem gozdu lahko domala vsak prosto lomasti, nabira plodove, trga poganjke in sadike, se rekreira …

V Savinjski dolini je zraslo veliko obratov, ki skrbijo, da se slovenski posekan les predela doma, ne pa okrogel izvozi. (Foto: Lea Kalc Furlanič)

Franc Pogačnik dela v gozdarstvu od leta 1992, najprej na GG Kranj, nato na tržiški enoti Zavoda za gozdove, pa na Skladu kmetijskih in gozdnih zemljišč in na GG Bled. Zadnja štiri leta je upravitelj gozdov Nadškofije Ljubljana.

Uvodoma Pogačnik pojasni, da se tako kot v državi tudi v gozdarstvu dogaja tranzicija: »Z osamosvojitvijo se je tudi sistem nekdanjih gozdnih gospodarstev, ki so gospodarila z vsemi gozdovi, tudi z zasebnimi, kajti takrat so zasebniki lahko imeli le do 50 hektarjev gozdov, ostalo jim je država nacionalizirala, začel spreminjati. Začel se je postopek denacionalizacije, ki pa ni bil v celoti izpeljan. Denacionalizacija je potekala zelo dolgo in poteka še vedno, vsaj na primerih Nadškofije Ljubljana in še nekaj drugih lastnikov. Nadškofija ima namreč še vedno v zahtevku za vračilo v naravi določene gozdove na Pokljuki in v Bohinju. Kdaj bo to rešeno, je velika neznanka, ker se vmes nekateri pogledi na že sprejeto denacionalizacijsko zakonodajo spreminjajo.«

Z družbenimi gozdovi so slabo gospodarili

Kaj pravzaprav pomeni tranzicija v gozdarstvu? »To je sprememba nekdanjega sistema. Nekdaj je moral iti ves posekan les oz. njegova prodaja prek gozdnih gospodarstev, tedanjih podjetij v družbeni lastnini. Za lastnike gozdov je to pomenilo obvezno oddajo lesa. Lastnik je sicer lahko nekaj malega s soglasji gozdarjev posekal za domačo rabo. Po letu 1991 so se ta nekdanja gozdna gospodarstva razdružila na izvajalski del, ki je ostal za državne gozdove in leta 1996 dobil 20-letno koncesijo, preostali del pa se je preobrazil v večinski Zavod za gozdove kot javno gozdarsko službo in nekaj malega v lokalne kmetijske zadruge. Nekatere od teh so deloma prevzele tudi posek in spravilo lesa v zasebnih gozdovih. Predvsem pa so začeli zasebniki odpirati podjetja, s katerimi so ponujali usluge lastnikom gozdov. Po letu 2016 je država ustanovila podjetje SiDG (Slovenski državni gozdovi). V času koncesije je z državnimi kmetijskimi in gozdnimi površinami gospodaril Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Prodaja lesa je bila po letu 1991 sproščena, nastal je prosti trg. »Škoda je bilo, da tedanja gozdna gospodarstva še v starem režimu niso sprostila prodaje lesa. Tako bi bila lahko tranzicija v gozdarstvu bistveno hitrejša in kvalitetnejša. Pri tem pa je nastradala prav gozdarska stroka!« sklene Pogačnik.

Pogačnik še razloži, da je v Sloveniji delovalo 14 podjetij s koncesijo; to so bila nekdanja gozdna gospodarstva, ki so pokrivala celotno površino, kasneje so upravljala samo še z državnimi gozdovi, a ti so jim zaradi denacionalizacijskih postopkov počasi kopneli. Danes ima država še 20 odstotkov celotne gozdne površine v Sloveniji. Nekaterim podjetjem je tako začelo zmanjkovati dela. Poleg tega se velika večina koncesionarjev (npr. GG Postojna, GG Kranj …) ni znala ali hotela pravočasno pripraviti na prosti trg dela, zato so propadli. Nadejali so se morebitnega podaljšanja koncesij za državne gozdove. »Vendar ni bilo tako, njihov način gospodarjenja je bil pod velikim vprašajem in ga bo v prihodnje treba preobraziti. Seveda pa je to vprašanje vsakokratne vodilne politike, kar pa za gozd, ki pozna le tek na dolge proge, ni dobro,« je prepričan Pogačnik. Zato je država sistem drugače zastavila.

V slovenskih gozdovih velika anarhija

Nadaljuje, da tranzicija v gozdarstvu ni bila speljana do konca, rešujejo se še zadeve, ki bi morale biti v taki gozdnati državi, kot je Slovenija, ki je z več kot 60 odstotki gozdnatih površin tretja po gozdnatosti v Evropi, zakonodajno in pa izvedbeno na višji ravni: »Ko je bilo zelo veliko lastnine državne, se je pač po gozdovih lahko marsikaj delalo. Sedaj je razmerje 80 odstotkov zasebne in 20 državne lastnine. In lastniki po ustavi pričakujemo, da bi lahko s svojim gozdom, seveda v okviru zakonodaje, delali in upravljali. Vendar žal ni tako. Slovenija je v EU posebnost, med 27 evropskimi državami smo na 25. mestu po dejanski lastnini. To pomeni, koliko je človek dejansko lastnik v lastnem gozdu oz. koliko ima lastninskih pravic. Pri nas jih ima malo. Saj je dovoljeno, da v zasebno gmajno lahko pride kdorkoli, tam nabira gozdne dobrine, sicer do 2 kg, a kdo to množico ljudi lahko nadzira, kdo odstranjuje konice anomalij, ko gobarji plenilci naberejo tudi več kot 20 kg gob dnevno?!

S tem se povzroča škoda, pa naj si zatiskamo oči ali se sprenevedamo z različnimi izgovori, da se gobe prek micelijev oz. podgobja v neskončnost obnavljajo. V gozdovih je še več drugih odstopanj. Lastnik pa je, četudi plačuje davke za to lastnino, pri tem nemočen.«

V tujini je drugače, opozarja Pogačnik. »Že ko pogledamo čez Karavanke, vidimo na gozdnih cestah znake, ki strogo prepovedujejo vstop na zasebno lastnino. Tako da take anarhije, kot je sedaj v slovenskih gozdovih, ni nikjer po svetu, niti v Romuniji ne. V naših gozdovih vsak kolesari, se vozi s štirikolesniki, z motorji za motokros itd. Sicer imamo gozdarsko inšpekcijo, a ni učinkovita, ker je je premalo, pa še večina kršitev nastane po 15. uri in ob koncih tedna, ko državnih uradnikov ni v službi. Ta anarhija je šla tako daleč, da jo bo težko ustaviti, a jo bo treba. Treba bo narediti red, ker se sedaj v gozdovih dela veliko škode in ogroža varnost. Imamo sicer vrsto zakonov, ki bedijo nad škodljivimi dejavniki v gozdu, vendar so žal v večini namenjeni le zasebnim lastnikom, ne pa povzročiteljem škode. Slovenija spada med države, ki imajo najbolje ohranjeno naravo v Evropi, za katero pa zagotovo niso zaslužni uradniki, ampak lastniki, gozdarji. S tranzicijo pa smo prišli do tega, da zdaj vsak lahko vse dela. Ne zaupamo več ne znanosti ne lastni zakonodaji, ki je do določene mere prestroga pri lastnikih in proizvodnih funkcijah, preohlapna pa pri obiskovalcih in naključnih obiskovalcih,« je prepričan.

Pogačnik zagovarja načelo, naj se v gozdovih, kjer se lahko gospodari, to počne v okviru dovoljenega po zakonodaji, ki ustrezno podpira lastnino in gospodarstvo, kjer pa to ni mogoče, pa se ustvari zavarovano območje, narava pa se pusti neokrnjena za zanamce. Takih primerov je na območjih gozdov ljubljanske nadškofije kar nekaj. Ljubljanska nadškofija kot ekološko odgovorna lastnica ne nasprotuje razglasitvi strogo zavarovanih območij v svojih gozdovih za ohranitev biotopov in živalskih vrst, a pod pogojem, da so dejansko pravi pogoji za to in se s tem ne ogrožajo drugi lastniki, sosednji gozdovi in narodno gospodarstvo.

Trend razpolaganja z lesom se obrača

Pogačnik opozarja tudi na to, da bi v Sloveniji lahko po načrtih gozdnogospodarskih enot posekali letno več kot šest milijonov kubikov lesa, a jih le 4,1 milijona (saj nekateri lastniki z gozdom ne gospodarijo), od tega 1,1 milijona v državnih gozdovih, kjer pa SiDG seka zelo intenzivno. Njihova prvenstvena naloga je namreč zagotavljanje te surovine domači lesni industriji. Slednja se počasi gradi nazaj, vendar še vedno prevladuje izvoz osnovne surovine v obliki okroglega nerazrezanega lesa. Se pa trend ponekod obrača tudi v obratno smer, poudarja Pogačnik: »Na območju Savinjske doline ima Nadškofija Ljubljana približno 8000 hektarjev gozdov. Pred petimi leti so s tega območja 70 odstotkov lesa izvozili v Avstrijo ali prek Luke Koper v svet, sedaj se ta delež predela v dolini in le 30 odstotkov ga gre v tujino. Po zaslugi zasebne iniciative so domačini obudili in nadgradili številne žage in obrate, v katerih zaposlujejo tudi do 30 ljudi, delajo tudi končne izdelke, kot so lepljenci, morali za okna itd.« Našli so pravo tržno nišo, saj predelujejo hlode, ki imajo premer, večji od 56 centimetrov, kar je zunaj standardov največjih kupcev Avstrijcev, in slabši les iglavcev, ki za tujino tudi ni zanimiv. Ker so optimizirali proizvodnjo, so lahko konkurenčni pri nakupu lesa po enakih cenah kot v sosednji Avstriji. S tako zasnovano predelovalno lesno verigo lahko večina slovenskega lesa ostane doma.

Pogačnik je kritičen do upravljanja države z gozdovi, prepričan je, da bi država lahko za svoj les, ki ga sicer v večini prodaja pod tržno ceno, ustvarila ustrezen in zelo funkcionalen predelovalni obrat, ki bi zagotavljal dovolj lesnih polizdelkov za okrepitev razvoja lesne industrije za končne izdelke.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine