Francoski volivci spoznavajo, da postaja Francija vedno bolj »divjaška«, kar lahko pripišejo predvsem migrantom tretjega sveta. Razsvetljenje za komfortne sredinske volivce. Policija in druge varnostne službe niso več kos vsakodnevnemu ponavljajočemu se nasilju.
Čeprav veliki mediji, ki so zlizani z migantoljubsko levo liberalno kabalo, skušajo prikrivati posledice multikulturne obogatitve evropskih držav, na socialnih omrežjih ne manjka posnetkov teh primerov. Napadi na posameznike, uničevanje tuje lastnine, plenjenje trgovin, požiganje vozil in stavb, napadi na policiste, množično divjanje, vse to je že davno postalo stalnica velikih zahodnoevropskih mest. A kot rečeno, obstaja zarota molka, ki skuša prikriti dejansko stanje. V to zaroto so vpleteni mediji, ki ne poročajo o divjanju migrantov, policisti, ki pod pritiskom politike prikrivajo zločine, politiki, ki nasilje ignorirajo ali pa ga, če ga le ne morejo čisto ignorirati, zmanjšujejo obseg nasilja in za nameček še iščejo opravičila za nasilneže. Največkrat, da so nasilneži žrtve rasizma in nerazumevanja in da so »malce prenapeto reagirali«, sicer pa ni vse skupaj nič takšnega, kar bi bilo omembe vredno. Zato se seveda ne smemo čuditi, da postajajo kulturni obogatitelji iz tretjega sveta vse bolj »pogumni« in nasilni, če pa dobršen del zahodne politične elite pomaga pri prikrivanju njihovih dejanj oziroma jih na vse kriplje opravičuje, za nameček pa tolče z vsemi topovi po tistih (predvsem po družbenih omrežjih), ki skušajo javnosti prikazati dejansko sliko razmer, v katere je Evropo pripeljala migrantoljubska politična elita.
Uničujoče posledice migrantske politike
Francija je ena od evropskih držav, v kateri so posledice migracijske politike še posebno vidne. Celotne mestne četrti so že zdavnaj postale priseljenski geti, ki vse bolj živijo po svojih lastnih pravilih. Kriminal, v katerega so vmešani migranti, skokovito narašča, saj se policija pogosto ne upa reagirati, ker se boji, da bi jo obtožili »rasističnega nadlegovanja«, za nameček pa so tudi sodniki iz istega razloga izredno »razumevajoči« do kriminalcev migrantskega izvora in tudi iz zraka potegnejo vse mogoče razloge, da so kazni čim milejše. In če so oblasti tako »razumevajoče« do resnega, organiziranega kriminala, so seveda še toliko bolj do divjaških nasilnih izpadov predvsem migrantske mladine, ki vsakodnevno oziroma vsako noč spreminja francoska mesta v pravi pekel, v katerem množice mladih migrantov divjajo po ulicah, pretepajo vse, ki jim pridejo nasproti, razbijajo, plenijo in požigajo trgovine, uničujejo parkirana vozila, napadajo mimo vozeče avtomobile. Požgane, izropane, poškodovane in oskrunjene so bile tudi katoliške cerkve, kapelice in znamenja, še celo pokopališča zanje niso več sveta. V preteklem poletju so bili poškodovani in posvinjani tudi številni kipi in druga kulturna znamenja. Divjaki se ne ustavijo niti pred napadi na policiste. Na policiste letijo steklenice, kamenje, vsi mogoči predmeti in pirotehnika, policija pa v glavnem pasivno prenaša to nasilje in reagira šele tedaj, ko je neposredno napaden kakšen policist, pa še tedaj zelo mlačno, čeprav zna francoska policija zelo divje udariti, kar se da lepo videti iz mnogih videoposnetkov, ki krožijo po socialnih omrežjih, A samo tedaj, kadar »originalni« Francozi protestirajo proti vladi, proti nasilnim migrantom pa policija ne sme/ne more/si ne upa odločno nastopiti.
Francoska družba je postala »podivjana«
Na srečo pa so posamezniki, ki so kljub pritiskom migantoljubske kabale vztrajali pri širjenju resnice na socialnih omrežjih in drugih neodvisnih medijih, po dolgih letih le prebili zid sprenevedanja in laži ter razgalili resnični obraz »moderne multikulturne družbe enaindvajsetega stoletja«. Zaradi tega se vse več Francozov zaveda, da migrantoljubci vodijo njihovo državo v kaos, nasilje in v končni fazi uničenje. To razsvetljenje se odraža tudi v anketah, saj je po zadnji anketi, ki jo je opravilo podjetje Ipsos, kar 70 odstotkov Francozov mnenja, da je postala francoska družba v zadnjih letih »podivjana« in je za to stanje krivo uvažanje divjakov tretjega sveta. Tradicionalno migracijam bolj naklonjeni levičarji so seveda bolj zadržani v kritiki, a vendar skoraj polovica, sedeminštirideset odstotkov, volivcev levice pritrjuje mnenju, da je postala francoska družba podivjana. Na desnici je razumljivo odstotek veliko večji, kar 83 odstotkov se jih strinja z omenjeno trditvijo. Zanimivo pa je, da je tega mnenja kar 85 odstotkov volivcev aktualnega predsednika Macrona, se pravi tistih nekonfliktnih političnih sredincev, ki se sicer izogibajo vsakršnim premikom v katero koli smer. Ti so volili Macrona, ker so ga mediji prikazovali kot spodobnega mladeniča, ki ne bo povzročal pretresov. To volilno telo, vajeno udobja, je popolnoma šokirano, saj se je razblinila iluzija varnega življenja v obilju in se je prikazala kruta realnost divjaštva in uničevanja, ki se iz četrti velikih mest počasi širi tudi v tiha predmestja, kjer tovrstni volivci največkrat prebivajo.
Volili proti lastnim interesom
Za dodaten šok je poskrbel tudi profesor kriminologije Alain Bauer, je za časnik Le Parisien izjavil, da je bilo leto 2019 »rekordno« po številu umorov. »Še pred desetimi leti so se kriminalci bali moči varnostnih služb, dandanes pa si jim upajo zoperstavljati,« je dejal profesor Bauer. »A to še ni najhujše, še veliko bolj je zaskrbljivo, da varnostnim službam ne uspejo opraviti z vsakodnevnim in ponavljajočim se nasiljem.«
Seveda pa policija sledi smernicam politične oblasti, ki je tako v Franciji kot tudi v večini zahodnoevropskih držav na strani migrantov. Če bi volivci oddali svoje glasove za protimigrantske stranke in jim omogočili udobno delovno večino v parlamentu, potem se bi morda lahko ustavilo migrantsko nasilje in pospešeno razpadanje zahodne družbe. Macronovi volivci so očitno le spregledali, da jih je migrantoljubska kabala na preteklih volitvah opetnajstila in so v bistvu glasovali proti svojim interesom. Ali se bodo tega spomnili tudi na prihodnjih volitvah in svoj glas oddali za stranke, ki želijo ohraniti Francijo francosko, pa je seveda drugo vprašanje.
