Piše: J. S.
Včeraj je Slovenijo obšla novica, da je po dolgi in hudi bolezni umrl znani režiser Vinci Vogue Anžlovar. Star je bil 61 let.
Anžlovar, ki so mu lani diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo, je leta 1991 zaslovel s prvim slovenskim celovečercem “Babica gre na jug”, njegov zadnji film Tartinijev ključ pa je premiero doživel to jesen.
Kariera enega najbolj prepoznavnih slovenskih režiserjev je bila izjemno ustvarjalna. Leta 1991 je zaslovel s prvim celovečercem v samostojni Sloveniji in enim najuspešnejših slovenskih filmov Babica gre na jug. Poleg režije je pečat pustil tudi kot scenarist, avtor glasbe in montažer. Njegov zadnji, šesti celovečerni film je bil Tartinijev ključ, napeta mladinska detektivska pustolovščina, ki so ga premierno predvajali sredi oktobra letos. Pred tem je Anžlovar, rojen leta 1963, režiral še Oko za oko (1993), Poker (2001), za katerega prejel tudi vesno za montažo, in Vampir z Gorjancev (2008), dve leti nazaj pa je na veliko platno prišel Dedek gre na jug, v katerem sta nastopila Boris Cavazza in Vlado Novak.
Podpisal se je tudi pod dokumentarni film Selfie brez retuše in več kratkih filmov, sodeloval je tudi pri serijah in sam zaigral v več filmih, med drugim je bil statist v Ko zorijo jagode. Leta 1993 je za film Oko za oko dobil diplomo Metoda Badjure za režijo.
Rodil se je sicer z imenom Tomaž Anžlovar. Kot piše STA, je bil samosvoj, pogosto kontroverzen filmski iskalec in ustvarjalec, ki mu je več kot nagrade pomenil dober sprejem filma pri občinstvu. V svoji karieri je ustvaril ali sodeloval pri nastanku številnih televizijskih serij, dokumentarnih filmov, videospotov, pa tudi reklamnih oglasov. Njegovi filmi imajo tudi avtobiografske prvine, bil je vsestranski in imel izjemno ustvarjalno energijo, obenem pa je bil zanj značilen odkrit, svobodomiseln in tudi uporniški nastop.
V začetku lanskega leta so mu postavili uradno diagnozo, nevrodegenarativno bolezen amitrofično lateralno sklerozo (ALS), o kateri je Anžlovar tudi odkrito govoril. V javnosti se je nazadnje pojavil na projekciji Tartinijevega ključa v Portorožu, kjer se je tudi srečal z občinstvom.
Anžlovar je znan tudi po tem, da je nekaj časa vozil taksi, v začetku devetdesetih let pa se je tudi zapletel v fizični spopad s tedanjim ministrom za kulturo Sergijem Peljhanom, sicer članom ZLSD (danes SD). Peljhan je ministrstvo pod vladavino Janeza Drnovška vodil med leti 1993 in 1996. Dogodek naj bi se zgodil maja leta 1994, Anžlovar naj bi Peljhanu kar v pisarni ministra dal dve klofuti. Povod za to naj bi bila prelomljena obljuba ministra za kulturo, da bi odobril posojilo za odkup kopije in distribucijo filma Gipsy eyes v Sloveniji. V. V. Anžlovar je omenjeni film posnel za ameriškega producenta, prizadeval pa si je, da bi ga videli tudi slovenski gledalci. V izjavi za STA je Anžlovar povedal, da je ministra oklofutal, “da bi nadaljeval diplomacijo z drugimi sredstvi”, in zatrdil, da to ni bilo agresivno, ampak “popolnoma politično motivirano dejanje”.
Leta 2001 pa je “na gobec” tudi Branka Šturbeja, ker je slednji udaril Natašo Barbaro Gračner. Zaradi incidentov je moral Anžlovar še leta po teh dogodkih plačevati precejšnje odškodnine. Leta 2017 je priznal, da mu je še vedno neplačan dolg do Peljhana narastel na 54 tisoč evrov. Zato, je dejal, ga je udaril “še premalo”.
