Cistercijanski samostan v Stični je danes prvič pripravil dan odprtih vrat. V treh urah so se lahko obiskovalci seznanili z življenjem v njem, njegovo bogato arhitekturno-stavbno dediščino in ponudbo izdelkov. “Živimo po načelu moli in delaj ter skušamo biti čim bolj samooskrbni,” načela samostanskega življenja pojasni opat Maksimilijan File.
Po besedah Fileta je v skoraj 900-letnem samostanu trenutno 11 menihov cistercijanov, katerih dan se prepleta med molitvijo in delom. “Začnemo zjutraj ob 5. uri s skupnimi molitvami, sledita maša in zajtrk. Po njem se vsak odpravi na svoje delo. Ob 12.15 imamo opoldanske molitve, kosilo ter nato še popoldanske molitve. Ob 14. uri je znova čas za delo do večernih molitev, ki so ob 17.30. Ob 19. uri imamo sklepne molitve, nato pa sledi večerni čas, ki ga vsak izkoristi po svoje – za študij, duhovno branje, načrtovanje ali kaj drugega. Dan zaključimo ob 21.30,” je povedal za STA.
V času, ki je namenjen delu, največ energije vložijo v vzdrževanje samostana, ki je eden večjih kulturnih spomenikov v državi. Organizirajo tudi različna duhovna srečanja in pastoralne dejavnosti, seminarje ter sprejeme in vodenja za obiskovalce. Izdelujejo različne izdelke ter pridelujejo hrano. “Sledimo načelu, da bi postali samooskrbni, zato skušamo večino hrane, predvsem zelenjave, pridelati sami,” pravi File. Med izdelki, ki so na voljo zunanjim obiskovalcem, pa prevladujejo izdelki iz tradicije patra Simona Ašiča – gre za različne čaje, tinkture, mazila in podobno – ki jih je mogoče dnevno kupiti v njihovi zeliščni lekarni.
Nasploh je samostan zelo odprt za obiskovalce. Držijo se namreč naročila svetega Benedikta, da morajo biti menihi nadvse gostoljubni do obiskovalcev in vsakega popotnika sprejeti, kakor bi jih obiskal sam Jezus.
Samostan je imel skozi zgodovino sicer zelo močan duhovni, kulturni in tudi gospodarski pomen. “Malokdo na primer ve, da so menihi, ko so leta 1132 prišli v Stično, s seboj pripeljali prvi železni plug na Slovenskem, kar je v takratno kmetijstvo prineslo pravo revolucijo. Pozneje so se sicer menihi bolj usmerili v kulturno in izobraževalno delo; med drugim so v samostanu nastali znameniti Stiški rokopisi, v njem je ves čas delovala tudi šola,” pravi File. Danes pa je po besedah opata samostan znan po Muzeju krščanstva na Slovenskem, lekarni, domu duhovnih vaj in seveda vsakoletnem vseslovenskem srečanju katoliške mladine.
Izrednega pomena najstarejšega slovenskega samostana se po besedah župana Dušana Strnada zavedajo tudi v Občini Ivančna Gorica, v kateri se nahaja. “Samostan je neločljivo povezan z življenjem občine. Zlasti nas veseli, da kot občina v samostanu vedno naletimo na odprta vrata, bodisi ko potrebujemo zemljišča ali kakšno drugo pomoč, seveda pa skušamo pomoč tudi vračati,” je za STA dejal Strnad. Veseli ga tudi, da se samostan z izvolitvijo novega opata, kar je maja letos postal File, še bolj odpira navzven. To bo skušala občina izkoristiti tudi v svoji turistični strategiji, je povedal.
