Piše: Metod Berlec
O poletnem branju in ustvarjanju smo se pogovarjali s priljubljenim slovenskim pisateljem Ivanom Sivcem.
Gospod Sivec, poletje je za mnoge čas dopustov, ležanja na plaži in pozabljanja na obveznosti. Kaj pa za vas? Je to obdobje, ko se zgodbe v vas razraščajo kot trta na Primorskem?
Res je, tudi poleti vedno pišem knjige. A zame so to najlepši trenutki, saj imam v poletnem času, ko ni toliko drugih obveznosti, nekoliko več priložnosti za pisanje. Pravkar končujem korekturo romana Opojni cvetovi življenja s podnaslovom Balada o sevniški grofici Matildi. Skušal bom prikazati, kako se je pri nas na silo sklenilo uspešno gospodarsko življenje, ki so ga uničili tako nacizem kot fašizem in komunizem. Ko sem prebiral zgodovinske vire, me je najbolj presenetilo, da sta nacizem in fašizem zacvetela na krilih boja proti komunizmu, na koncu pa so vsi trije politični režimi pokazali enake ostre zobe.
Ko ne pišete svojih knjig, ali si privoščite literarno razvajanje z deli drugih avtorjev? Kateri pisatelji vam v teh dneh »kratijo« spanec in vas morda celo izzivajo, da napišete še kaj drznejšega?
Vsak pisatelj ima svoj domišljijski in realni svet, zato se mi zdi zanimivo pogledati na tuje pisateljske poljane. Marsikaj v meni zazveni, marsikaj pa takoj na začetku odložim. Z ženo Sonjo poleti še posebej rada prebirava biografske romane. Letos naju je presunila biografija o Aniti Ogulin Tako zelo vas imam rada pa Pogovori, ki so mi spremenili življenje, ki sta jih pripravila Zvezdana Mlakar in Rok Smolej, in knjiga Minister Gregor pa nič televizijca Andreja Stareta. Vse tri knjige odkrivajo temna ozadja svetlih zvezd.
Če bi morali bralcem priporočiti eno ali dve svoji knjigi za poletno branje – tisto, ki se bere z užitkom med škržati, sladoledom in rahlim vetrom s Krasa – katero bi izbrali? Bi šlo za zgodovinsko epopejo, ljubezensko zgodbo ali morda kaj bolj hudomušnega?
Vsekakor katero koli iz naštetih literarnih zvrsti s poudarkom na slovenskih temah. Vsaj v knjigah se nam preteklost in sedanjost lahko razkriva v vseh odtenkih. Moja želja je, da bi bolj cenili svojo domovino, da bi bolj spoštovali svoje korenine, da bi bolj ljubili domače vrednote in lepote. Veseli me, da je vseh mojih devet knjig iz zbirke Slovenske grajske zgodbe zelo branih. Tudi zadnji dve – Upanje nikoli ne umre o malteških vitezih na Polzeli in Zbogom, ljubezen moja o čarovniškem procesu v Lenartu.
Nekateri opozarjajo, da Slovenija pod sedanjo vlado drsi proti modelu, ki spominja na socialistično Jugoslavijo – le da tokrat brez štafetne palice, z več birokracije in manj iluzij. Se vam zdi ta ocena pretirana ali morda literarno navdihujoča? Bi takšno družbeno smer lahko postala kulisa za roman, ki bi bil hkrati satira in zgodovinska lekcija?
Vsekakor bi bilo treba napisati več takih romanov. Žal pa si mnogi tega ne upajo pisati, ker bi potem padli v nemilost pri subvencijah itn. Sam sem spomladi izdal knjigo Lokvanjev cvet, ki razgrinja srhljivo podobo današnjega slovenskega sveta. Mnogi bralci mi pišejo, da so začudeni, da sem si to sploh upal napisati.
In še za konec. Kako kot kronist slovenske duše vidite zdajšnje družbenopolitično dogajanje? Je to drama, komedija ali tragikomedija, kjer se igralci menjajo, scenarij pa ostaja enak?
Rad bi videl, da bi bila zabavna komedija s srečnim koncem. Nočem biti pretirano črnogled, a ta čas se mi zdi, da slabše vlade, kot jo imamo, ne bi mogli imeti. V marsičem je povozila osnovna pravila demokracije, sprejema škodljive zakone, vede se samopašno in oholo. Prav srhljivo žalostno je na primer to, da se trenutno mediji več ukvarjajo s predsednikovo poroko kot z njegovimi kazenskimi ovadbami. Kot človek, ki ima rad Slovenijo, srčno upam, da bodo državljani spregledali vsaj na spomladanskih volitvah in vrnili našo državo na ugledna in uspešna evropska pota.
