V Pokrajinskem muzeju v Kočevju bodo drevi ob 18. uri odprli zgodovinsko razstavo na panojih, Prišel je Turek, koder gre, rohni, mori, požiga, ki so jo pripravili ob 550-letnici prvega turškega vpada na Kočevsko. Razstavo s 13 panoji je pripravil zunanji sodelavec kočevskega muzeja Mihael Petrovič mlajši. Na ogled bo do pomladi.
Direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesna Jerbič Perko je povedala, do so turški vpadi pomembno vplivali tudi na življenje prebivalstva na Kočevskem in na razvoj slovenskih pokrajin ter da sta bila območji Kočevja in gradu Kostel med najbolj izpostavljenimi na tedanjem slovenskem ozemlju.
Turki so kočevsko območje prvič napadli leta 1469 in tedaj porušili trško naselje Kočevje, ki so ga zaradi tega na novo postavili v varnejšem rečnem okljuku Rinže, dve leti kasneje pa je to naselje dobilo mestne pravice.
Pri napadu na dobro utrjeni grad Kostel, katerega posadka je nadzorovala območje ob Kolpi, pa so bili Turki uspešni le enkrat, ko naj bi ga zavzeli s prevaro.
Po podatkih avtorja razstave Petroviča mlajšega so Turki oziroma konjeniki bosanskega paše poleti leta 1496 prvič prijezdili na Kočevsko in za seboj pustili opustošenje. Na Kočevsko so se vračali tudi kasneje, ko je ozemlje gornjega porečja Kolpe in tamkajšnjega nemškega jezikovnega otoka postalo celo njihova glavna vpadna pot na Kranjsko.
Če gre verjeti sicer ne vselej zanesljivim virom, se je v dobrih 100 letih, morda pa celo dlje, prek širšega kočevskega območja zvrstilo vsaj 20 večjih in manjših vpadov. Neko poročilo iz prve tretjine 16. stoletja je zatrjevalo, da je v kostelskem gospostvu število naseljenih kmetij v enem samem letu s 300 padlo pod sedem.
V takšnih razmerah se je Kočevske upravičeno prijel sloves “svarila in ščita dežele Kranjske”, kot se je izrazil Janez Vajkard Valvasor, je še zapisal Petrovič mlajši.
Razstava sicer prinaša predstavitev ostalin turških vpadov omenjenega območja, tovrstno izročilo in ohranjeno materialno ter naravno dediščino.
Obravnava teme Kočevje postane mesto, Zgodbe posameznikov, Za utrjenimi zidovi, Dva plašča Hasan paše, Prišel je Turek, koder gre rohni, mori, požiga, V znamenju migracij, Ne samo Peter Klepec, Topovi za Srbe, Napad, ki ga ni bilo, Haškov kočevarski koš, 1469 – polmesec nad Kočevsko, Španci na Kočevskem ter Svarilo in straža dežele kranjske, je še povedala Vesna Jerbič Perko.
—
Na spletni strani Pokrajinskega muzeja Kočevje pa je še naslednji zapis ob razstavi:
Prišel je Turek, koder gre, rohni, mori, požiga… Ob 550-letnici prvega turškega vpada na Kočevsko, ki bo 16. decembra 2019 ob 18. uri v Pokrajinskem muzeju Kočevje, Prešernova ulica 11, 1330 Kočevje.
Stritarjevi verzi o Turkih na Slevici so sicer nastali kakšnih tristo let po koncu turških vpadov na današnje slovensko ozemlje, a še vedno več kot nazorno pričajo o grozi, ki ga je soočanje z ekpanzijo osmanskega imperija moralo povzročiti pri naših prednikih. Poleti 1496 so konjeniki bosenskega paše prvič prijezdili tudi na Kočevsko in za seboj zapustili opustošenje, po katerem je bilo potrebno Kočevje na varnejši lokaciji zgraditi povsem na novo. Vedno znova so se vračali tudi v naslednjih desetletjih, ko je prostor zgornjega porečja Kolpe in nemškega jezikovnega otoka postal celo njihova glavna vpadna pot na Kranjsko. Če gre verjeti sicer ne vselej zanesljivim virom, se je v dobrih sto letih, morda pa celo dlje, skozi širše kočevsko območje zvrstilo vsaj dvajset večjih in manjših vpadov, včasih tudi večkrat letno. Neko poročilo iz prve tretjine 16. stoletja je zatrjevalo, da je v kostelskem gospostvu število naseljenih kmetij v enem samem letu s tristo upadlo pod sedem.
V takšnih razmerah se je Kočevske upravičeno prijel sloves »svarila in ščita dežele Kranjske«, kot se je izrazil Janez Vajkard Valvasor. Kresišča na razglednih hribih, kakršna sta bila Spaha in Skorten, ki v imenu do današnjih dni ohranjata spomin na turške čase, so bila pomemben del signalnega sistema za opozarjanje na prihajajočo nevarnost, Kočevje je bilo med največkrat omenjenimi zbirališči deželne vojske, opustele obmejne kraje pa so oblasti skušale zavarovati z – ne pretirano uspešnim – naseljevanjem Uskokov.
Žal so bili v 19. stoletju odstranjeni še zadnji ostanki nekdanjih protiturških taborov, ki jih tako poznamo le po nekaterih opisih, so se pa obdržala krajevna imena ter ljudsko pripovedno in pesemsko izročilo, ne samo o mitskem junaku Petru Klepcu, ki je sovrage iz domače osilniške doline pognal kar z drevesom. Vpadi pa so, in če se to sliši še tako presenetljivo, s seboj prinesli tudi nekatere pozitivne premike, posredno pa Kočevski zagotovili celo omembe v leposlovni literaturi, med drugim v Haškovem Dobrem vojaku Švejku. Ter mladeničem iz Kolpske doline še ne tako dolgo nazaj menda nudili izgovore za prav tako vsega spoštovanja vredno tradicijo fantovskih pretepov.
