Piše: Metod Berlec
O kulturi, umetnosti in likovni ustvarjalnosti smo se pogovarjali z akademskim slikarjem in Prešernovim nagrajencem za življenjsko delo Hermanom Gvardjančičem. Zelo kritičen je do zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.
Herman Gvardjančič se je rodil leta 1943 v Retečah blizu Škofje Loke. Po šoli za oblikovanje je študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani (1963–1964) in nato slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1964/65–1968), Na ALU je leta 1970 magistriral. Je slikar in risar, univerzitetni profesor v pokoju. Na svoji poklicni poti je kot likovni pedagog poučeval vse generacije mladih od osnovne šole do Pedagoške fakultete ter nazadnje kot profesor in predstojnik Oddelka za slikanje in risanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V letih 1974 in 1977 se je študijsko izpopolnjeval na Poljskem in v tedanji Zvezni republiki Nemčiji. Njegovo klasično slikarstvo je skrajno osebno poglobljeno, posvečeno človeku, večinoma tragičnim usodam ljudi iz domačega in svetovnega okolja, ki se ga čustveno močno dotikajo. Njegova najbolj znana dela so Cumulusi (1973), Hiša samomorilke Silve (1983), Leteči Max (1984), Slovenski grb (1991), Pesmi za Nico (1999), Requiem (2012), Krajina (2028), ciklus risb Post covid (2020), ciklus risb Sloveniae na temo KRAS 2022, Gor čez izaro Sloveniae 22 na temo poplave 2023. Njegova vseskozi intenzivna ustvarjalnost, ki jo umetniško napaja glasba, je od študijskih let pa do danes navzoča na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini ter v stalnih zbirkah številnih domačih in svetovnih galerij. Gvardjančič je prejemnik vrste uglednih nagrad, med njimi Plečnikove, Jakopičeve, Groharjeve, nagrade Prešernovega sklada in Prešernove nagrade, kot vrhunski umetnik je tudi izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Gospod Gvardjančič, vse življenje ste posvetili kulturi, umetnosti, natančneje likovni ustvarjalnosti. Kaj vam to pomeni?
Res je, umetnosti sem predan že vse življenje. Že kot osemleten deček sem risal v osnovni šoli pri predmetu risanje, kot se je predmet imenoval tedaj, in te risbe imam še danes shranjene. Tako lahko rečem, da mi risanje in slikanje poleg glasbe, ki je vzporedni medij mojega ustvarjalnega navdiha, pomeni vse.
Čeprav sem se skozi življenje predvsem kot mlad človek ukvarjal z marsičim, sem na koncu vedno pristal pri likovni umetnosti. Po končanih različnih likovnih šolah v nekdanji Jugoslaviji sem se tudi zaposlil kot učitelj za likovni pouk in se temu delu posvečal štirideset let, vse do upokojitve. Rad sem bil z učenci, dijaki, s predšolskimi otroki in študenti in zelo rad sem imel ta poklic. Še danes me prešine misel, da bi šel še kam poučevat. Štirideset let sem opravljal ta poklic in včasih me kakšen moj nekdanji učenec pocuka za rokav in vpraša, ali se ga še spomnim. Seveda se ga ne. To so danes očetje in mamice, odrasli ljudje. Toliko učencem, dijakom in študentom sem razlagal likovno snov, da ni mogoče, da bi vse poznal. Na vprašanje, kaj mi ta poklic pomeni, lahko rečem samo: vse. Vse do danes nisem samo poučeval, ampak sem slikal tudi sam, polnih šestdeset let, in še vedno slikam, le da so slike in risbe zdaj manjših formatov.
Zaradi referenduma proti zakonu o izjemnih pokojninah za umetniške dosežke je ta čas veliko razprav o tem, kdo bi si v kulturi tako nagrado zaslužil. Vi ste za svoj slikarski opus prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo, torej ste eden od upravičencev za tako dodatno finančno podporo. Kako sami gledate na ta zakon in referendum?
Sam imam pokojnino, ki sem si jo zaslužil z lastnim delom, ko sem imel vse življenje pravzaprav dve službi, poučevanje in slikanje. Predlagani novi zakon me dobesedno razburja, saj se vendar ve, kdo je umetnik in kdo ne. To so resni literati, glasbeniki, slikarji, filmarji itd. Meni je popolnoma jasno, da rudarji niso umetniki. In šoferji tudi ne. In tako naprej. Na ta vprašanja naj odgovarjajo strokovnjaki, ki to tudi so, in stvar bo popolnoma jasna. Zagotovo pa to ni nekdo, ki za neko sliko, performans, video ali inštalacijo dobi nagrado in naj bi potem prejemal izjemno pokojnino. Sam sem nagrade prejemal vse življenje, ker sem tudi vse življenje ustvarjal. Že v srednji šoli za oblikovanje sem prejel Plečnikovo nagrado za oblikovanje, potem Prešernovo nagrado za Gorenjsko, pozneje nagrado Prešernovega sklada, Jakopičevo nagrado, ki je največje priznanje za slikarstvo, in nazadnje veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, največjo nagrado za kulturo v Sloveniji, vmes pa še nekaj jugoslovanskih nagrad, ki jih ne bom našteval. Tako ne morem imeti drugega stališča, kot da na referendumu glasujem proti zakonu, ki o tako resni stvari, kot je umetnost, odloča birokratsko in brez poglobljene strokovne presoje, kdo si v resnici zasluži dodatek k pokojnini.
Uspelo vam je usklajevati svoje slikarsko ustvarjanje z rednim pedagoškim delom. Je bila služba za vas breme, ki vas je odvračalo od umetnosti, ali dodatna izkušnja, ki vam je odpirala nova umetniška vprašanja in preiskovanja?
Vsako delo je naporno in zahteva od človeka tudi pozornost, še posebej če to delo opravljaš ves dan. Sam sem dopoldne predaval na akademiji, popoldne pa ustvarjal v svojem domačem ateljeju. Seveda je bilo naporno, vendar sem imel to delo zelo rad, tako da sem tudi ob kakšnih težjih dnevih lahko vzdržal. Navsezadnje je moje ustvarjanje meni samemu odpiralo vprašanja in me vodilo v preiskovanja.
Danes se tudi sodobno slikarstvo pogosto usmerja v inštalacije, podobe zla, grdega, provokativnega, pornografskega. Ena takih je slika dojilje psa, ki se je znašla v referendumski kampanji kot predmet razprav, kaj je umetnost in kaj od države financirana kultura. Kako gledate na tovrstne samooklicane »umetniške pojave«?
Da se umetnost spreminja, vemo, in to je seveda normalno. Vsako obdobje ima svoj pogled na umetnost, estetiko, etiko, ima svoje medije itd. Umetnost je odvisna od kulture in družbenih gibanj ter jih hkrati tudi sooblikuje. Različne provokacije, t. i. umetniški pojavi so vedno del dogajanja, tudi v mojem obdobju so bili, vendar so ti pojavi praviloma kratkega daha. Vsi ti prepotentni, ekstremistični pojavi v umetnosti namreč hitro izgubijo svoj potencial. Slab umetniški izdelek brez senzibilnosti in umetniške energije je že naslednji dan dolgočasen in samo nezanimiva provokacija. Dobra umetnost je nasprotno vsak dan močnejša in vrednejša in daleč stran od provokacije.
Kako pa gledate na državno financiranje umetnosti?
Glede financiranja in vrednotenja pa je že pesnik France Prešeren dejal: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Zelo poveden stavek.
