Piše: Gašper Blažič
Današnje sojenje v zadevi Trenta je prineslo pričanje dveh nekdanjih zaposlenih v sedaj že nekdanjem podjetju Eurogradnje. Očitno je sodišče želelo izvedeti, ali držijo navedbe obtožnice, da je bilo omenjeno podjetje le vmesni člen pri zagotovitvi nekakšnega »darila« za predsednika SDS Janeza Janšo, ki je v času, ko je vodil svojo prvo vlado, zamenjal manjše stanovanje in posest v Trenti za večje stanovanje v Ljubljani.
Sedaj, ko je že nekaj časa potrjeno, da posest v Trenti ni bila preplačana – ne glede na to, kar trdi medijski mainstream (Necenzurirano, Mladina in ostali), da je Janez Janša za posest v Trenti prejel kar dvajsetkratnik dejanske vrednosti – skuša sodišče oz. senat, ki ga vodi okrožna sodnica Cvetka Posilovič, tako rekoč iz petnih žil potegniti še zadnje morebitne informacije, ki bi bodisi potrdile bodisi ovrgle trditve Specializiranega državnega tožilstva (SDT) iz obtožnice. Da je šlo za velik posel, v katerem je eden od obtoženih obogatel, druga dva pa sta se okoristila morda tudi s kakšno provizijo ali nagrado.
Priče se praktično ničesar ne spomnijo
Janša je bil danes sicer odsoten, seveda upravičeno, saj se udeležuje mednarodne konference v Izraelu. Vendar pa je vseeno nastal proceduralen zaplet, saj ga je odvetnik Franci Matoz predhodno seznanil, da se bodo na glavni obravnavi brali le listinski dokazi. Vendar je neuspeh pri vabljenju prič v prejšnjem mesecu nekoliko premešal štrene. Današnji priči Boštjan Samotorčan in Robert Bičič bi morala namreč biti že zaslišana, vendar sprva nista bila dosegljiva, obravnavo, ki bi morala biti prejšnji teden (18. marca), pa so preklicali. Senat je tako salomonsko sklenil, da se obe priči, ki sta bili navzoči, vseeno zasliši, vendar formalno izven glavne obravnave.
Vendar kakšnega velikega uspeha za tožilce ti dve zaslišanji nista prinesli. Bičič, ki je na sodišče prišel poškodovan (pripeljan pa je bil s službenim prevozom sodišča), je bil v podjetju Eurogradnje zadolžen za bančni račun in pooblaščen za prevzem gotovine, vendar pa je dejal, da o poslih v zvezi s Trento ve le to, kar so pisali mediji. Pri Imosu je sodeloval le z Mitjo Majnikom, nekaj več pa ve o projektu Fiesa, kjer je pridobival podizvajalce. Pozna sicer od prej tudi prvoobtoženega Branka Kastelica, s katerim sta bila nekdaj skupaj v Gradbenem podjetju Grosuplje. O zadevi Trenta pa se nikoli ni z nikomer pogovarjal.
Samotorčan, soustanovitelj podjetja, ki je sicer delovalo petnajst let (1999-2014, ko je šel v stečaj, stečajni postopek se je začel tri leta prej, op. G. B.) ter nekdanji vodja projektov, je odgovarjal podobno, češ da tudi on ne ve nič o zadevi Trenta. Podjetje Eurogradnje je bil predvsem izvajalec gradenj. Tudi o sodelovanju Eurogradenj z Imosom ni vedel povedati kaj konkretnega. V Fiesi je enkrat šel pomagat tja kot gradbeni strokovnjak, to pa je tudi vse.
Skratka, še en dan preiskovanja »oslove sence«. Le da se je tokrat zadeva rekordno hitro končala, že po poldrugi uri. Ob odgovorih obeh prič je postalo jasno vsaj to, da nakupu zemljišča v Trenti niti v Imosu niti v Eurogradnjah kupčiji z domačijo v Trenti niso posvečali veliko pozornosti. Večina zaslišanih se podrobnosti ne spominja, kupčija bi bila verjetno že zdavnaj pozabljena, če je ne bi iz političnih razlogov spravili na sodišče. Ker je bil eden od strank v postopku predsednik sedaj opozicijske stranke.
Tožilstvo še vedno trdi, da gre za navidezen posel
Kot so poročali nekateri mediji, želi sodni senat z zadnjimi zaslišanji razčistiti podrobnosti glede okoli 200.000 evrov visokega avansa, ki ga je Imos namenil Eurogradnjam pri projektu v Fiesi. Kot trdi tožilstvo, ta ni bil nikoli obračunan in naj bi šlo le za navidezni avans, saj naj bi Imos s tem denarjem omogočil Eurogradnjam nakup Janševega premoženja v Trenti. Vendar pa v sodnem spisu obstaja dokumentacija, ki dokazuje ravno nasprotno: da je bil avans obračunan, pa čeprav z nekaj zamude.
Medklic: (nekdanji) časopis Finance (sedaj le še spletni portal) in še nekateri mediji so podjetje Eurogradnje označili za »podjetje družine Jamnik«, vendar v tem primeru ne gre za Boruta Jamnika, sicer nekdanjega finančnega botra trojice novinarjev, ki sedaj ustvarjajo Necenzurirano (med njimi tudi slavna Vesna Vuković), pač pa za Janeza Jamnika, nekdanjega člana uprave SCT, brata bankirja Alojza Slavka Jamnika ter škofa in profesorja filozofije dr. Antona Jamnika. Podatkov o tem, kdo vse je bil solastnik podjetja Eurogradnje, za zdaj še nismo dobili, saj je bilo podjetje zaradi stečaja izbrisano iz evidenc – ne smemo pa ga zamenjati s podjetjem s podobnim imenom Euro gradnje d. o. o. iz Kranja.
Za april sta sicer razpisani še dve obravnavi in sicer 8. in 15. aprila. Ker novih dokaznih predlogov ni in tudi niso bile predlagane nove priče, se bo sojenje verjetno zaključilo še pred poletjem. Morda je tudi to razlog, da botri iz ozadja preko javnomnenjskih raziskav že »kurijo« morebitne kandidate za »mesijanski« položaj, na katerem je zdaj Robert Golob. Poročali smo namreč, da se je pred kratkim evropski poslanec Vladimir Prebilič izrekel za vstop v državno politiko. Za kar sicer nima razumskega razloga, saj so plače v Evropskem parlamentu neprimerno višje od funkcionarskih plač v Sloveniji. Tako da bo njegov morebiten vstop v politiko odvisen predvsem od tega, kako močno ga bodo »strici« stisnili v kot.
Je pa pomenljivo, da se je prav v teh dneh SDT znašlo v središču pozornosti zaradi usmerjanja predkazenskega postopka zoper trojico poslancev NSi, med njimi predsednika KNOVS Janeza Žaklja, ter evropskega poslanca in predsednika NSi Mateja Tonina. No, očitno tudi tu začenja zmagovati razum in spoznanje, da so slovenski represivni organi v službi tranzicijsko-levičarskega dela politike. Kar navsezadnje dokazuje tudi zadeva Trenta.
