Piše: C. R., STA
V hudi železniški nesreči v kraju Rajić pri Novski so v petek zvečer umrle tri osebe, še 11 je ranjenih, je po ogledu prizorišča nesreče dejal hrvaški premier Andrej Plenković. Do nesreče naj bi prišlo, ko se je potniški vlak z veliko hitrostjo zaletel v stoječi tovorni vlak, poroča hrvaška tiskovna agencija Hina.
Po Plenkovićevih navedbah se vsi ranjeni zdravijo v bolnišnicah, med njimi pa naj nihče ne bi bil življenjsko ogrožen. Ob tem ni izdal identitete ponesrečencev, je pa dejal, da so med med njimi tudi tuji državljani. Kot pravi, ima podatke o njih Rdeči križ v Novski.
Do hude nesreče je prišlo okoli 21.30 nedaleč od končne postaje v Novski. Ob tem, ko se je potniški vlak zaletel v stoječi tovorni vlak, je prišlo do silovitega trka, po katerem so se potniški vagoni iztirili. Zaradi tega je Plenković dodal, da dopuščajo možnost, da je število ponesrečencev še višje, saj so bili nekateri deli vlaka po nesreči oddaljeni od proge.
Dejal je še, da so na terenu vse reševalne službe in najavil preiskavo vzroka nesreče.
Po dosedanjih podatkih je bilo 13 žrtev v trenutku nesreče na potniškem vlaku, ki je potoval iz Vinkovcev v Novsko, medtem ko je bil na tovornem vlaku, ki je potoval iz Šida v Srbiji, samo strojevodja, ki je bil premeščen v bolnišnico v Pakracu. Trije ponesrečenci se zdravijo v Slavonskem Brodu, preostalih sedem pa v Novi Gradiški.
Plenković je dejal, da je strojevodja potniškega vlaka spregledal rdečo luč in se posledično zaletel v tovorni vlak, ki je – domnevno zaradi popravila – stal na progi, več o vzrokih nesreče pa ni želel špekulirati.
Plenković je še izrazil sožalje družinam umrlih in obžalovanje zaradi tragičnega dogodka. Železniški promet na tem delu proge je ustavljen, še navaja Hina.
Najhujša železniška nesreča se je zgodila leta 1974 – kar 153 mrtvih!
V zgodovini železnic na področju nekdanje Jugoslavije se je zgodilo že več podobnih nesreč. Leta 1974 se je huda nesreča zgodila na železniški postaji v Zagrebu, ena najhujših v zgodovini Evrope. Mednarodni vlak, ki je vozil iz Aten in bi imel končno postajo v Dortmundu, na njem pa so bili delavci, ki so se s počitnic vračali v Nemčijo, je prevozil rdečo luč in s hitrostjo 104 km/h zapeljal na postajo, namesto dovoljene 40 km/h, kjer je zadel v peron, iztiril in se prevrnil. V nesreči je umrlo kar 153 potnikov, nekateri med njimi zaradi električnega udara, saj je vlak med prevračanjem podrl več drogov električne napeljave. Z identifikacijo izmaličenih trupel so imele oblasti hude težave, zato je bilo 41 neidentificiranih žrtev pokopanih v skupnem grobu na osrednjem zagrebškem pokopališču Mirogoj. Strojevodja in njegov pomočnik sta nesrečo preživela.
Preživeli potniki so kasneje navedli, da vlak ni upočasnil niti med prevažanjem železniških postaj Ludina in Novoselec, približno uro pred Zagrebom, in da se je nevarno nagnil. Preiskovalci si niso bili edini ali sta bila pod vplivom alkohola ali sta samo zaspala, vendar je bil najverjetnejši vzrok izčrpanost; oba sta tisti mesec opravila že po 300 ur dela in sta bila pred nesrečo brez počitka delala že 51 ur. Kljub tej olajševalni okoliščini je bil strojevodja obsojen na 15-letno zaporno kazen, njegov pomočnik pa na osemletno. Ni izključeno, da sta zaradi zamujanja vlaka, ki je bilo posledica nizkega standarda prometne infrastrukture, s pospešitvijo vožnje želela doseči zagrebško železniško postajo v rednem času.
Deset let kasneje se je zgodila podobna nesreča tudi v Sloveniji in sicer v Divači. Na tretjem tiru divaške postaje je stal potniški hitri vlak na relaciji Beograd–Pulj, ko se je vanj zaletel tovorni vlak, ki je spregledal ukaz o ustavitvi. V trčenju je umrlo 31 ljudi, 34 jih je bilo ranjenih. Večina žrtev je bila iz zadnjega vagona, ki je bil do polovice popolnoma uničen. Na sojenju je bil strojevodja tovornega vlaka nekaj let kasneje spoznan za nedolžnega; ugotovili pa so, da je k nesreči največ prispevala odsotnost varnostnih naprav na tem delu železniške proge.
