Piše: Gašper Blažič
Morda bo kdo naslov te kolumne razumel kot nekakšno razmišljanje o stranki Levica in njenih članih, ki stranko dejansko sesuvajo od znotraj, ne da bi se tega sploh dobro zavedali – pač zaradi aktualne afere z »radiatorji« in spolnih predatorjev v vrstah ljubljanske alternativne kulture.
Seveda ni čisto tako. Kdor spremlja to afero in še zlasti odzive prvega človeka Levice, sicer ministra in podpredsednika vlade Luke Meseca, je lahko hitro uganil, s kom ima Mesec v resnici največje težave. Čeprav je »večno mladi« Luka sicer v svojih izjavah že pregovorno pavšalen in je v enem od prvih odzivov v svoji ihti »potunkal« celo tednik in portal Domovina (čeprav sprva o tem še niso nič pisali), ni mogoče spregledati, da največjo nervozo Levice (in tranzicijske levice nasploh) sprožajo – levičarji. Natančneje povedano: tisti, ki sicer izhajajo iz levega tabora in tega niti ne skrivajo, vendar nočejo slediti plenilski logiki.
Večkrat se srečujem z ljudmi, ki trdijo, da ne marajo konvertitov. In pokažejo zelo odklonilen odnos do politikov, ki jih režimski mediji že tako ali tako ne marajo. Češ, prej so bili zagrizeni partijci, sedaj so še vedno, le da so vmes zamenjali barvo. Torej »na desno prefarbani« partijci, ki so se po njihovo obrnili po vetru in pokazali, da so značajsko precej slabši od tistih, ki so ostali »ponosni nasledniki ZKS« (po Marku Koprivcu). Seveda se ob tem ne zavedajo, da je njihova simpatija in/ali antipatija dejansko odvisna od sugestij, ki jih vsak dan dobivajo s strani propagandnih kanalov tistih, ki bi morali – po Stanetu Dolancu – za vedno ostati na oblasti.
Tu se je pokazala tudi velika zmota demokratičnega oz. pomladnega tabora, češ da bo razširjenost družbenih omrežij sčasoma razrahljala močan učinek t. i. tradicionalnih medijev (zlasti časopisov), ki služijo interesom starih tranzicijskih plenilcev. Prav nasprotno: Facebook, ki se je sprva zdel kot odlična priložnost za razbitje informacijskega monopola, se je dolgoročno izkazal kot orodje cenzure ter podtalnega usmerjanja informacij, zlasti v dobi, ko je glavni hobi ljudi t. i. instant-informiranje, kar pomeni, da največkrat preberejo samo naslove in že »vedo vse«. Že bežna primerjava števila članov »levih« in »desnih« spletnih skupin veliko pove o tem, da so prvi v zelo močni prednosti, kar pomeni, da imajo levičarski »informatorji« veliko večji doseg kot nasprotna stran. Če k temu dodamo še učinek mnenjskih skrajnežev (večinoma posameznikov, ki skrbijo za »zvijanje rok« raznim FB »janšistom«), ki se na drugače misleče spravljajo tudi z osebnimi napadi, zmerjanjem ter širjenjem lažnih informacij z namenom diskreditacije, lahko pridemo do zaključka, da je v naši državi dejansko nevarno biti »desničar«.
In ne samo to: interesni doseg jedra nove levice je dejansko še precej večji, kar se je pokazalo v primeru referenduma o vodah. Celo med sicer zagretimi katoličani na facebooku boste, če boste malo pregledali njihove profilne fotografije, našli tudi takšne, ki so se v maniri aktivnega državljana lani zoperstavili menda škodljivemu vladnemu zakonu o vodah. In še vedno gojijo pozitiven odnos do Nike Kovač, ker v njej vidijo utelešenje definicije aktivnega državljanstva, ki je v katoliških krogih še vedno (namerno?) zelo ohlapna in se zadržuje pri »služenju družbi«, brez konkretnih usmeritev, kako sploh dogajanje v družbi razumeti ob upoštevanju novejše slovenske zgodovine ter glavnih političnih tokov.
Seveda te podatke omenjam bolj mimogrede. Kajti kdor se nekoliko natančneje razgleda po vsem psevdo-informacijskem šodru, ki prevladuje v »fejst bukovih« skupinah, bo lahko hitro opazil, da je ost propagande najostreje usmerjena prav proti tistim, ki jih imajo za »konvertite«, torej nekdaj »naše«, ki so zdaj »ne-naši«. Tu ne gre več samo za Janeza Janšo, ki mu radi prilepijo etiketo nekdaj mladega zagretega komunista, medtem ko so podatki o njegovem publicističnem delu, njegovih stališčih v poznih osemdesetih, pa nato aretaciji, sojenju in zaporu seveda cenzurirani. V volilne imenike prihajajo sedaj vedno nove in nove generacije volivcev, ki denimo sploh ne vedo, da smo v Sloveniji imeli proces proti četverici kot zadnji poskus komunistične oblasti, da nadaljuje svoje običajne posle. »Vedo« pa samo to, da jim je Janša s svojimi tviti skrajno odvraten in zoprn.
In seveda, učinke množične psihologije ter usmerjanja množic še vedno (!) podcenjujemo. Tudi po toliko letih tragičnih izkušenj z »novimi obrazi«. Kar je grozljivo slabo spričevalo za nas vse.
A vrnimo se k “prestopnikom”. Med tistimi bolj opljuvanimi se je seveda znašel tudi Bojan Požar, zagotovo eden najbolj obveščenih novinarjev v državi, ki se je izkazal že pred dvanajstimi leti z lansiranjem uradno cenzuriranih informacij o aferi z bulmastifi. In seveda smo se morali že tedaj odločiti, ali bomo temu, kar piše, verjeli, ali pa bomo verjeli uradnim virom informacij, ki so seveda precej dolgo tajili groteskne razsežnosti te afere, od spolnega zlorabljanja psov pa vse do vpletenosti vplivnih političnih botrov, ki so tudi dosegli, da psov (kljub poprejšnjemu agresivnemu napadu na človeka) niso uspavali (kar bi morali po zakonu storiti), ampak so jih vrnili lastnikom.
In seveda se moramo tudi dandanes odločati, komu bomo verjeli v primeru afere Smodej. Mnogi še vedno verjamejo, da je lastnik Fotopuba heroj in ne kriminalec, še večji heroj pa naj bi bil Luka Mesec, ki naj bi ga skušali potunkati, a mu je, kot sporoča Mediana, popularnost še bolj narasla. Vrednost alternativne informacije pa lahko odvzameš tako, da tistega, ki tako informacijo objavi, napadeš osebno, češ nekdaj je bil del zveze komunistov, sedaj pa se skuša maščevati in zato širi laži. Odločitev je vsaj formalno svobodna. Neuradno pa odvisna od tega, kako dovzeten si za sugestije, ki prihajajo ne samo iz medijev, ampak tudi iz neposredne okolice.
In če je vsa tranzicijsko-levičarska srenja, od strank pa do medijev in nevladnih organizacij, res tako strašansko načelno kritična do oportunizma in konformizma, ji na drugi strani prav takšna drža zelo ustreza, saj računajo na to, da bo tudi tiste »ne-naše«, ki nimajo dovolj debele kože, pritisk okolice (družine, sorodstva, delovnega mesta…) zlomil. V primeru letošnjih volitev jim je to uspelo. Inženirstvo človeških duš je znova slavilo zmago, tako kot že velikokrat. Kristjani pa se tolažimo, češ da velja znana formula »vox populi, vox Dei«. Pokojni krščanski publicist Justin Stanovnik bi verjetno tudi to poimenoval s pravim imenom: totalitarna poškodovanost.
Seveda pa ni mogoče spregledati, da se nosilci oblasti najbolj bojijo prav (nekdaj) svojih ljudi, ki to srenjo poznajo do obisti. In jih zato najbolj javno prezirajo. Poglejmo na primer, koliko gnojnice so doslej zlili denimo na Jelka Kacina, ki je skoraj četrt stoletja nazaj v teh dneh umrlega nekdanjega (svoj čas gromovniškega) poslanca SDS s časopisom udaril po glavi, v zadnji Janševi vladi pa je sodeloval kot govorec vlade za področje obvladovanja epidemije. In seveda niso prizanesli tistim, ki so v devetdesetih letih “vedrili” v LDS, dokler je tam kraljeval zviti mojster vzporednega mehanizma Niko Kavčič. Govorim seveda o Dimitriju Ruplu, Igorju Bavčarju, Igorju Omerzi… In navsezadnje je bil v tistem času del te stranke tudi sedaj zelo prodoren politični komentator Miran Videtič.
In ne pozabimo na vse tiste člane sedaj že nekdanje SMC, ki ob zamenjavi vlade leta 2020 niso hoteli slediti Marjanu Šarcu in metati puške v koruzo. In ne pozabimo denimo na prodornega zgodovinarja Jožeta Dežmana, prav tako nekdanjega člana LDS, ki bi mu sedaj zelo težko sedaj prilepili SDS-ovo etiketo, čeprav je že zdavnaj spregovoril o tem, kako izgleda sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. A ljudi, ki prestopijo, je dandanes najlažje odpraviti z “argumentom”, češ utihni, saj si se prodal “janšistom”.
Propagandni aparat tranzicijsko-levičarskih privatizerjev ne prenese tudi tistih, ki so v članstvu v SD prestopili Rubikon: denimo Sebastjana Jeretiča, Emila Rojca in še koga. Pa navsezadnje tudi Milana Balažica in tudi nekaterih vidnih osebnosti, ki se sicer niso poistovetili s katero od strank (Roman Vodeb denimo), a so v svoji osnovi vendarle levičarji – ne pa tudi »leftardi«, kot se v tviteraški slovenščini reče skrajnežem z leve.
Morda se bo našel kdo, ki bo opazil, da v tem zapisu manjkajo podobni izstopi iz t. i. desne strani. A kdor razume, da je slovenski politični prostor globoko asimetričen in v njem ne moremo najti argumentov za enake možnosti obeh osnovnih taborov, potem mu je jasno, zakaj je naštevanje teh primerov na tem mestu odveč. In če je tranzicijske plenilce v tem trenutku česa strah, je predvsem to, da bi se pojavil še kakšen skesanec iz njihovih vrst, ki bi javnosti predstavil marsikatero umazano podrobnost o orgijah iz Fotopuba.
In navsezadnje: prebežniki iz vrst tranzicijskih plenilcev vedno predstavljajo neprijetno ogledalo svojim nekdanjim gospodarjem. Tudi zato je skoraj že normalna reakcija metanje kamnov v ta ogledala, saj je zrcalna slika, ki jo radi projecirajo v nasprotnike, preveč šokantna, da bi jo sprejeli kot del svoje identitete.
