Ne, spoštovani bralci, ne bom pisal o romanu Fjodora Dostojevskega, za to se ne čutim poklicanega. Gre za analizo drugačnih »zločinov«, majhnih prekrškov, ki jih lahko storimo vsak dan. Mislim na prekrške na cestah in na kazni, ki nas zaradi njih doletijo.
Da se nesreče na cestah ne bi dogajale, da ljudje ne bi umirali imamo na cestah uniformirane državne uradnike, ki nas opozarjajo na naše prestopke in, če je treba – in največkrat je treba – , kaznujejo. Kazen naj bi imela vzgojen učinek.
Naša država je izjema. Ne zato, ker kazni ne bi bilo, ampak zato, ker so kazni drakonske. Če nekdo vozi 10 kilometrov na uro prehitro lahko plača kazen, ki predstavlja precejšen del njegovih prihodkov, precejšen del majhne pokojnine, recimo. (Če se prav spomnim, smo take kazni dobili v času, ko je notranja ministrica bila gospa Katerina Kresal. Glede na okolje iz katerega izhaja ta dama, je seveda razumljivo, da nikoli ni razmišljala o ljudeh, ki so »na minimalcu« ali imajo temu primerno pokojnino.)
V nadaljevanju bom postal oseben. Pisal bom o konkretnem primeru »zločina« in kazni. Seveda gre za prekršek in za kazen in gre za razmerje med njima, za razumno ali nerazumno razmerje. Nisem bil jaz tisti, ki je plačal kazen, ne pišem o sebi, ampak nekako sem bil vendarle vpleten v zgodbo, ki jo nameravam napisati.
Zgodilo se je pretekli četrtek, 17. 9. 2020. V gozdu v Savinjski dolini smo na tovornjak s prikolico, ki je namenjen prevozu hlodovine nalagali bukov les, razžagana bukova debla. Tovornjak in prikolica sta bila napolnjena do vrha, nikjer pa les ni segal nad stranske kovinske stebre. Na koncu je šofer les pritrdil še z dvema širokima pasovoma. Vse je bilo tako, kot je treba. O tem smo bili vsi prepričani.
No, na avtocesti je tovornjakarja ustavila policija, stehtali so vozilo in ugotovili, da je za dve toni pretežko. To je približno za dva 4 metrska hloda srednjega obsega. Iz tega izhaja, da je normalno naložen tovornjak z bukovino pretežek za naše ceste. Tako vsaj misli naša policija, oziroma tisti, ki je pisal uredbe o tem, kaj in koliko se sme prevažati po cesti. Ta gospod verjetno še ni videl gozda od znotraj, kajti očitno je prepričan, da bi bilo treba vsak napolnjen tovornjak pri izhodu iz gozda stehtati. Ob obhodu vozila je policist tudi ugotovil,da »gurtne« niso več nove. Koliko časa pa mora miniti, da je ti pasovi ne veljajo več za nove? Novi so, ko jih kupiš, potem se zamažejo z zemljo, kmalu izgubijo originalno barvo. Postanejo stari, kar je vzrok za dodatno kazen. Bi moral voznik vsak teden zamenjati te pasove, ki zagotovo niso poceni?
Možje postave so tudi ugotovili, da s hlodov odpada lubje in maže avtocesto in seveda ogroža promet. Kdor ve, kakšno drevo je bukev in kakšno gladko, tanko lubje ima, ve, da je to pravljica.
Policajem seveda ne moreš ugovarjati. Ne moreš jim recimo razlagati kakšna razlika je med bukvijo in recimo borom. Ostaneš tiho in upaš, da se boš s ponižnostjo izognil najhujšemu. Ne vem, kako se je obnašal šofer Jože, toda, ker ga vsaj nekoliko poznam, vem, da je prijazen in miren mož in da ni prepirljive sorte. Zagotovo se ni kregal s policisti.
Kljub temu najhujšemu ni ušel. Policisti so povedali kazen: 3400 evrov! Vsakdo, ki sem mu povedal to številko je v naslednjem trenutku izusti besedo, ki je bila ime enega od Kristusovih sotrpinov na sosednjem križu. To oznako je seveda povedal v množini.
Naj situacijo prikažem še z drugimi številkami. Na tistem tovornjaku je bilo približno 17 kubičnih metrov lesa. Cena za star bukov les, ki je primeren samo še za drva je 50 evrov po kubičnem metru. Les je bil vreden torej 850 evrov, voznik je za vožnjo zaslužil 150 evrov. V te cene je vračunano nevarno podiranje velikih dreves v hribovitem terenu, žaganje na 4 metrske plohe, vlačenje debel k cesti, nalaganje in potem spet razlaganje. Kazen 3400 evrov je torej natančno 4x višja od cene lesa na tovornjaku, šofer pa bo moral opraviti vsaj 22 takih voženj, da bo zaslužil denar za to kazen. Če ga v tem času seveda spet ne bo ulovila kakšna policijska kontrola. V Avstriji, tako so mi povedali, kjer so plače precej višje kot v Sloveniji, bi za prekoračitev teže za 2 toni plačal 70 evrov, kar bi bila, recimo, razumna kazen. Tudi tako kazen plačaš s stisnjenimi zobmi, tudi ta kazen doseže svoj učinek, vendar te ne uniči.
Seveda brez vzgoje, brez kazni na cestah nikoli ne bo šlo. Toda ali ne bi moralo pri tem obstojati neko razumno razmerje. Ali je treba zaradi neživljenjskega predpisa in dodane policijske samovolje gospodarsko uničevati ljudi, ki si s trdim delom služijo svoj vsakdanji kruh?
Zakaj tu ni pogojnih obsodb, tako kot je to na naših sodiščih? Zakaj tu ni olajševalnih okoliščin?
Ali so tako drakonske kazni sploh lahko psihološka spodbuda? Če zaradi malenkostnih prekoračitev in zaradi dodatnih samovoljnih ugotovitev plačaš vsoto, ki nekajkrat prekorači vse razumne meje in ki te gospodarsko uničuje, potem lahko skleneš kvečjemu, da take dejavnosti pač ne boš več opravljal. Ker je preveč tvegana. Ne gre samo za tvegano delo, kar delo v gozdu vsekakor je, ampak za tveganje, da padeš v zasedo, ki te s pooblastili gospe Kresalove gospodarsko uničuje.
Naj zaključim z retoričnim vprašanjem. Kje je tu zločin in kje je tu kazen. Kdo je tu zločinec in kdo si zasluži kazen?
P.S. Vlada, ki jo imamo sedaj in ki se očitno zaveda pomembnosti gospodarstva, bi na svojem pohodu v normalnost slovenskega življenja napravila veliko delo, če bi porazumnila kaznovalno politiko na cestah.
