Piše: Edvard Kadič
V zgodovini družbenih gibanj se večkrat pojavljajo trenutki, ko se določena politična struja znajde pred zgodovinsko priložnostjo za prevzem oblasti. V Sloveniji se je to zgodilo aprila 2022, ko sta Robert Golob in njegovo Gibanje Svoboda obljubljala prevzem oblasti.
Šlo je za večletni projekt, ki je rezultiral v zmagi na volitvah z obljubami o depolitizaciji družbenih podsistemov. Osnovni vzorec zmage dobrega nad zlim, partizanov nad okupatorjem, je dal rezultate. Seveda večini posameznikov, ki spremlja družbeno dogajanje, ni bilo čisto jasno, kako naj bi politika depolitizirala družbo. Vendar pa so ljudje »kupili« to idejo in to je v demokraciji tisto, kar šteje. Robert Golob je na volitvah dobil zgodovinsko priložnost, da iz Slovenije ustvari nekaj novega, po njegovem boljšega in bolj demokratičnega, kot je bila Slovenija pred njim.
Nova koalicija, ki so jo sestavljale stranke Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Združena Levica, je prevzela oblast z obljubami, ki so brez dvoma pritegnile množice. Plitkost in plehkost teh obljub je najprej osupnila stranke sredine in sredine desno (SDS, NSi, Konkretno, SLS itd.), nato pa je sledilo kruto spoznanje, da je volilno telo pripravljeno kupiti tudi takšne nebuloze, kot so npr. 30.000 stanovanj za mlade v letu dni ali v 30 dneh do specialista za vse. Tranzicijska levica v Sloveniji še enkrat dokazuje, da nima ne znanja, ne kadrov in tudi ne volje, da bi kaj resnega spravila skupaj za državo. V resnici jim gre samo za vladanje in korito, kot je javno zapisala izključena poslanka Gibanja Svobode Mojca Šetinc Pašek. Mnogi so upali, da bo nova oblast nadaljevala z izboljšavami gospodarskega stanja, vzdrževala praktično ničelno brezposelnost ter nasploh poskrbela za stabilnost slovenskega gospodarskega in političnega okolja. Žal se praktično vsi ukrepi izkazujejo za neučinkovite. Kar na pamet dvig minimalne plače Luke Mesca je bila pravzaprav vojna napoved gospodarstvu, odprava mini davčne reforme Janševe vlade, s katero bi ljudje vsaj nekaj prihranili pri dohodnini, pa še vojna napoved navadnim državljanom. Danes večina gospodarstva samo še z grozo v očeh spremlja ukrepe te vlade, še bolj zgroženi pa so predstavniki stanovskih združenj, saj jih vlada »ne šmirgla 5 posto«. Če ne gre drugače, vlada sprejme zakon po nujnem postopku, ki je, pozor, rezerviran za izredne razmere (vojno, naravne nesreče itd.). Tako kot je bil zakon po nujnem postopku sprejet za politični prevzem RTV, in tako kot je vlada nedavno sprejela noveli zakona o tujcih in delovnih razmerjih.
Kako pa kaj reforme? Okoljski ukrepi ostajajo na papirju, izobraževalni sistem se bo zaradi pomanjkanja kadra vsak čas sesul, davčne reforme preprosto ni, imamo pa nove davke, zdravstvena oskrba pa je ostala … pravzaprav ni ostala, ampak je celo nazadovala. Z novo ministrico za zdravje je reforma zdravstva tudi uradno pospravljena v predal.
Kako kaj varnost? Ne bom podrobneje o prikrivanju posilstev, reki migrantov ter o splošni varnosti predvsem na Dolenjskem. Imamo ministra Poklukarja, ki najprej svetuje prebivalcem, naj se zaklepajo, nato en dan pospravlja ograjo na meji, naslednji dan pa uvaja nadzor na meji. Ker so to storili tudi Italijani. Da imamo nadzor na meji z Avstrijo že dobri dve leti, očitno ni opazil do sedaj.
Katastrofalno neučinkovitost te vlade opaža vedno več ljudi. Poplave so to samo pospešile. In čez noč postale priročen izgovor prav za vse. Če je bilo do včeraj nujno povečati število ministrstev, iti zato celo na referendum (cena: 2 mio evrov), je danes nujno število ministrstev zmanjšati. Razlog: poplave. Zakaj se vlada ne more dogovoriti s predstavniki sindikatov? Poplave. Zakaj ne more to ali ono … poplave, poplave, poplave. Kaj pa dejanska sanacija po poplavah? Verjetno se tudi ta premika po polžje zaradi poplav. Človek ostane brez sape in komentarja.
Pred politično desnico se tako odpira okno zgodovinske priložnosti za prevzem oblasti. Priložnosti, da si zagotovi resno večino na novih volitvah in zdrži vsaj dva mandata. Vendar pa bo za kaj takšnega treba več sodelovanja, usklajenosti in premisleka. Tudi slovenska desnica trpi za posledicami negativne selekcije, predvsem pa načrtnega uničenja posameznikov, ki so se v preteklosti izpostavljali, nato pa bili po njihovih »umorih« prepuščeni sami sebi. Časi se spreminjajo in pristopi ter strategije političnega delovanja tudi.