Ob dogodkih zadnjih tednov, mesecev, let se občasno vprašam, je res lepo biti Slovenka? Je to res tisto, kar bi si izbrala, če bi me kdo ob rojstvu vprašal, katero narodnost bi si namenila ob rojstvu? Prepogosto zaslišim tihi glasek, ki mi na uho šepeta, da ne, nič ni takega, kar bi me veselilo, navdalo s ponosom, mogoče celo s srečo … Pa je bilo nekoč, konec osemdesetih, v začetku devetdesetih, ko sem bila pripravljena svojo pripadnost braniti na ves glas pred vsakim.
Strast do potovanj in sreča, da si to lahko privoščim, sta me vodila po precejšnjem delu sveta. In med dragocene spomine, ki so mi dali veliko misliti o narodu, o karakterju ljudi, ki živijo na določenem mestu, sodi tudi malce daljše potovanje po Avstraliji. Očarali so me prebivalci, ne redki Aborigini, ki jih skorajda ne srečaš, temveč beli naseljenci Avstralije. Toliko prijaznih in poštenih ljudi, ki sem jih srečala na tem potovanju, nisem pričakovala. Vsaj del njihove dobre volje, smisla za humor, prijaznosti bi si želela tudi doma.
Razlika med Slovenci in Avstralci, delček katere bom opisala, jasno pokaže, da zna biti življenje zaradi ljudi, zaradi njihovih navad prijetnejše, prijaznejše, manj stresno. Ko svojo pot začneš v petek ob 14. uri z letališča, sedaj imenovanega po Jožetu Pučniku, in na cilj prideš v nedeljo ob 16. uri, je jasno pričakovati, da boš poleg oteklih nog, podočnjakov, rdečih in od letalskega zraka izsušenih oči tudi ustrezno tečen. Vendar temu ni bilo tako. Zadnji let med Brisbanom in Cairensom z nizkocenovnikom je potekal zabavno, dosti bolj kot predhodni, ko si lahko strmel v stare filme na ekranu, pritrjenem na sedežu potnika pred seboj. Vas zanima, zakaj je bilo letenje z nizkocenovnim Quantasom, po dveh napornih dnevih, polno smeha? Enostavno zato, ker so se stevardese in stevardi potrudili in nam krajšali čas s številnimi šalami, ki so jih pripovedovali, s kanonskim petjem, ki so ga organizirali s potniki leve in desne strani, z igrico, katera skupina potnikov bo zmagala in odvila rolo toaletnega papirja, medtem ko si jo bo podajala iz vrste v vrsto zadaj, ne da bi ga strgala. Let je v takšnem vzdušju minil, kot bi trenil. Brez hrane, pijače, filmov … le z mladimi uslužbenci, ki so animirali potnike in s tem tudi svoje delo naredili znosnejše in zabavnejše.
Dober začetek, sva si rekla, in nisva upala verjeti, da bo potovanje potekalo v takšnem duhu tudi naprej. Med prtljago sem namreč imela knjigo Najnevarnejše živali Avstralije, ki sem jo na silo kazala možu, v upanju, da bo vedel, kdaj nastopi njegova vloga, da me ubrani pred krokodilom, kačo, strupeno žabo ipd.
Nevaren glas za politike
Po dveh dneh počitka sva brez težav našla izposojevalnico vozil, kjer sva rezervirala avto in ga tudi že plačala. Če vam povem, da gre za potovanje pred skoraj 20 leti, sta bila plačilo in rezervacija preko interneta vsekakor ena od bolj stresnih zadev. Avtomobil je bil parkiran na strehi nekega manjšega bloka in prvič sva sedla za volan avtomatika, na strani, kjer ne bi smelo biti volana. Po nekaj kengurujskih skokih vozila sem sklepala, da nama ga ne bodo posodili ali pa niti s terase ne bova prišla živa, vendar sta se uslužbenca mirno smehljala in naju opozarjala, da se vozi po levi in naj si na začetku pomagava na način, da sedeva na levo nogo. Pameten nasvet, ki nama je omogočil, da sva s strehe bloka pripeljala živa in da se je moj sprostil do te mere, da je hrabro, po slovensko, pritisnil na plin. Niti 10 minut ni minilo, ko nama je nasproti pripeljal policijski avto, se obrnil kot v filmu, prižgal modre luči in naju pričel ustavljati. Po pregledu dokumentov in vprašanju, “Is Ljubljana your middle name”, je policist povedal, da sva prekoračila hitrost za 30 km, saj sva vozila 120 km/h. Po vsej Avstraliji je namreč veljala omejitev 90 km/h, le nekaj km štiripasovnice v bližini Sydneyja je imelo omejitev 120 km/h. Presenečena nad tem sva povedala, da nama ni poznano in da imava vozilo šele 10 minut. Po vprašanju, kdaj odideva, je odšel v svoje vozilo in čez minutko prišel z nalogom za kazen. Dejal je, da naju je registriral in da nama kazni ne more izbrisati, da pa je napisal rok plačila, ki se izteče po najinem odhodu, in da nama kazni ni potrebno plačati, le v bodoče naj paziva, saj je na cesti veliko živali in lahko hitro pride do nesreče. Zaželel nama je prijetno bivanje in lepe spomine. In res, on je eden tistih lepih spominov, ko se zaveš. da nekateri vedo, da je njihov namen v tem, da opozarjajo in varujejo, in ne, da polnijo proračun.
Dobre volje sva se podala na več tisočkilometrsko pot, ki je bila občasno izjemno uspavajoča, dolgočasno duhamorna, saj se hribi v daljavi niso in niso hoteli približati. Vsakih 100 ali 200 km pa je bilo počivališče, na katero je opozarjal velik plakat z napisom “driver-surviver”, ustavite se na zastonj kavi ali čaju. Za otroka komunizma, kjer človeško življenje ni bilo vredno kaj dosti in kjer so komaj čakali, da ti izrečejo kazen, danes globo, je bilo vabilo na postanek in brezplačno kavo ali čaj presenečenje. Je človek res vreden takšne, sicer ne drage, pa vendar prijazne pozornosti? Kaj nisva med potomci kriminalcev in prostitutk, ki so zatrli domorodce? Ja, vsak človek šteje, vsak ima vrednost, so dajala vedeti prijazna opozorila in pozivi, da prekineš monotono vožnjo, se pretegneš, poklepetaš s fantom ali dekletom, ki ti prinese vodo in čaj. Se vam je to kdaj zgodilo v Evropi? V Sloveniji? Drži, zadnja leta delijo vodo ob zastojih na avtocesti, brez dvoma gesta, ki je prijazna, če ne bi poleg stali novinarji, snemali in spraševali znervirane voznike, kako dolgo že stojijo in ali so utrujeni. Povsem drugačen šok pa so bili ogromni plakati z napisi “Just a little bit drunk? Just a littlle bit dead, you damn idiot?” Šokantno, brez dvoma. Uspešno? Skoraj gotovo.
Foto: iStock, STA
Tudi Slovenija je dežela Aboriginov in zavojevalcev
Naslednje, kar nedvomno loči miselnost Slovenca od Avstralca, je dojemanje botaničnih vrtov. Presenečenje nad lepoto in raznolikostjo rastlin je bilo vsaj tolikšno kot nad napisi, ki so postavljeni po travi. Nikjer table z napisom “ne hodi po travi”, temveč z napisom, stopi bližje, potipaj, poduhaj. Da, to nas loči. Želja po spoznavanju in ne želja po ukazovanju. Civilizacija radovednosti pred civilizacijo prepovedi. Vzbuditi željo po znanju, odkrivanju, ne po omejevanju, količkih, stebričkih, kot jih zavzeto postavljajo po našem glavnem mestu tisti, ki sicer ne priznavajo državnih meja.
Preden zaključim, zgolj še izkušnja z brezplačnimi muzeji, knjižnicami in muzejskimi 3D-predstavitvami. Ker se je pripravljalo na dež, sva se nekega poznega popoldneva ustavila v majhnem mestecu, kjer se je bila odločilna bitka med Avstralci (Angleži?) in Japonci. Čeprav sva bila edina obiskovalca muzeja, posvečenega tej bitki, so nama predvajali prikaz bitke v 3D. Sedeti v dvorani, z občutkom, da si na bojišču, je bilo vsekakor nepričakovano in poučno. Da so se potrudili in jo prikazali samo za naju dva, ne da bi karkoli plačala, pa nekaj, česar tudi ne bova pozabila. Znanje je očitno nekaj, kar v Avstraliji, za katero velja mit, da je država krav in neizobraženih kmetov, cenijo in delijo. Zastonj. Veseli, da si izvedel za delček njihove zgodovine, srečni, da so ti lahko nekaj novega povedali, da jih lahko bolje spoznaš.
Sedaj sem ravno prebrala tekst Bojana Požarja o žalostni usodi uslužbenca MK, o ravnanju ministra in državnega sekretarja. Primerjava, da smo za t. i. partijsko kontinuiteto Aborigini, za katere se ne bodo zavzeli njim enaki birokrati v OZN ali EU, je zame dodatno potrjena. Verjetno ne bomo nikoli tako normalni, kot so Avstralci, tako prijazni, dobronamerni, duhoviti, pozorni do sočloveka. Mogoče danes tudi oni niso več taki, saj se pritisk mednarodne javnosti, da ukine prepoved imigracij iz Azije in Afrike, ki je veljala do sedemdesetih let, že pozna. Sama sicer upam, da bodo navkljub temu ohranili tisto prijaznost, ki te kliče po vrnitvi, tisti smisel za humor, ki jih dela tako drugačne. Ko ti prodajalec vina v kraju Murdering Creek pove, da ti ni potrebno skrbeti, da so zadnje morjeplovce ubili in pojedli že pred več leti …
Lucija Šikovec Ušaj
