Piše: dr. Stane Granda
Šola je »politicum«, če nam je to všeč ali ne. To je razglasila že Marija Terezija. »Politicum« seveda ne pomeni ideologizacije, ampak javnost, vpetost v čas in prostor, družbeno realnost, slovenizacijo.
Vzgoja in izobraževanje, šolstvo in kultura so stebri države, ne pa njen rušilni del. Tisti, ki zagovarjajo njeno »depolitizacijo«, hočejo vpeljati prav nasprotno, popolno prevlado določene ideologije in svojega osebnega ali strankarskega pogleda. Poveličujejo ideje in mnenja »avtoritet«, zavita v celofan »znanstvenih teorij«, prezirajo pa dejstva in zakonitosti. Sklicujejo se na humanizem in strpnost, svetovljanstvo, ki jih dejansko sovražijo. Ideal jim je »socialistična demokracija«, »socializem s človeškim obrazom«, kar je oče slovenske osamosvojitve Jože Pučnik duhovito označil kot leseno železo. Osrednja sporna točka slovenske zgodovine ni Janša ali Kučan, ampak soglasje, da je samostojna slovenska država največji zgodovinski dosežek Slovencev. Vse drugo je drugotnega pomena in vedno bodo, pa če nam je všeč ali ne, ne nepomembne razlike v individualnih gledanjih in ocenah. Izjemno povedne so v tem pogledu avstrijske razmere, kjer so mnogi zgodovinarji tekmovali, kdo bo bolj posmehljivo govoril o avstrijski državi. Ko ste podrobneje pogledali v ozadje njihovih stališč, ste hitro ugotovili, da gre za privržence »velikonemškega koncepta«, po katerem mora biti Avstrija del Nemčije ali pa je ne sme biti. Pri nas nam »vodilni« zgodovinarji na čelu z akademiki vsiljujejo Jugoslavijo. Brez minimalnih moralnih zadržkov zahtevajo in prejemajo slovenski denar, del narodnega dohodka Slovencev, sanjajo pa o »vrnitvi Jugoslavije«. Dokler bodo Hrvatje Hrvatje, je nikoli več ne bo!
Slovenska osamosvojitev je imela veliko pomanjkljivosti. Ne, ker nobeno človeško delo ni popolno, ampak zaradi humanistične narave največje slovenske revolucije, ki je predvidevala, da bo uresničitev velike slovenske »utopije« prevzela in poenotila Slovence, da se ji bodo državljansko uklonili, jo sprejeli in vzljubili. Vmes je posegla še vojna, ki je zahtevala svoje moralne žrtve: lustracijo zločincev.
Slovenska osamosvojitev je bila zlorabljena, predvsem pa zaradi spremembe ekonomsko-političnega sistema, komunizma, strahotno okradena. Pripadniki nekdanjega režima se niso bili pripravljeni odpovedati privilegijem, predpravicam in večvrednosti, ki se je izražala v dejstvu, da so v socialistični družbi enakopravnih nekateri enakopravnejši. Tudi zato stare sile obvladujejo šolstvo in se učenci o osamosvojitvi praktično ne učijo. Čaščenje totalitarizma in nestrpnost prevladujeta. Politična in ideološka razklanost nas življenjsko ogrožata!
V slovenskih šolah po medijskih poročilih pripravljajo nov učni program za zgodovino. Ta določa tudi vsebino učbenikov. Ker imamo malo narodne zgodovine, ne poznamo lastnih korenin, pa še te nam »akademiki« zanikajo, je treba sprožiti konceptualni in vsebinski alarm. Slovenci smo si več kot stoletje prizadevali za Združeno Slovenijo, sedemdeset let pa za samostojno slovensko državo. Ne vsi, ampak tisti, ki sta jim bila slovenstvo in demokracija na vrhu vrednot. Nasprotniki slovenskega koncepta so v preteklosti najbolj častili avstrijske, potem jugoslovanske in še posebno komunistične oblastnike. Te je bilo treba častiti po božje. Tito je bil dosmrtni vladar, kot kakšen monarh. Hlapci hočejo ostati hlapci! Jugoslavija ni bila končni cilj slovenske zgodovine. Tudi ni res, da je končni in najvišji rezultat kmečkih uporov ter prizadevanj Prešerna in Cankarja socialistična Jugoslavija. Oba bi jo kot Slovenca in demokrata z gnusom odklonila.
Slovenska demokratična država mora biti najvišja vzgojna vrednota slovenske šole. Sedanja oblast jo je sistematično in s pomočjo jugoslovenarskih zgodovinarjev sistematično izničevala. Bomo končno zaživeli v demokratični in strpni slovenski Sloveniji?
