Piše: dr. Stane Granda
Med največje družbene fenomene Balkana, Evrope in sveta na prelomu 20. v 21. stoletje sodi organizacija Matere Srebrenice, v kateri so družinske članice in sorodnice julija 1995 pomorjenih Bošnjakov. Ustanoviteljica Hatidža Mehmedović (1952–2018) je čez noč izgubila moža in sinova ter dva brata.
Balkan je bil skozi zgodovino krvav do kolen in preko njih. Najhujše se je zgodilo po II. svetovni vojni, ko je zmagovita revolucija pod krinko obračuna s kolaboracijo reševala prihodnost svoje oblasti. V pobojih stotisočev, največ jih je bilo v Sloveniji, so pripadniki vsakega od jugoslovanskih narodov načelno morili svoje. Celo Albanci v Savinjski dolini. Kljub goram trpljenja, potokom krvi, zaradi množičnih smrti neutolažljivi žalosti mater, ki so pogosto izgubile vse moške člane družine, kar je genocid, niso nikjer uspeli vzpostaviti organizacije, kot jo je Mehmedovićeva, »trda, močna ženska, neverjetna voditeljica«, ena od muslimank, ki naj bi imele v družbi najslabši položaj znotraj svetovnega ženstva. Navzven mogoče, znotraj družine, okoli domačega ognjišča, pa je njihova beseda prva in zadnja. Ni se zadovoljila samo z organiziranjem »razmaterinjenih« mater, ampak je dosegla mednarodno oznako genocidnosti morije in spravila odgovorne pred mednarodno sodišče in obsodbo. Kljub odporu neposredne okolice Srebrenice je tam nastalo monumentalno pokopališče kot spomin pokojnim in opomin živim! V jugoslovanskem okolju brez internacionalizacije zločina ne bi uspele. Že posamezniki, na primer Janković, ki genocida ni nikoli priznal in javno razglaša intimno prijateljstvo s človekom, ki je zahteval sto bošnjaških žrtev za eno srbsko, to lahko preprečijo. Tudi pri nas morilce slavijo kot narodne heroje.
Uspeh Mehmedovićeve in Mater Srebrenice zasluži globoko občudovanje in spoštovanje. »Borila se je kot levinja.« »Pravičnost je bila njeno poslanstvo, ne maščevanje.« Bila je in ostaja »trn v peti ljudem, ki do danes poskušajo najtežje vojne zločine pomesti pod preprogo in preoblikovati zgodovino«. V Ljubljani so bili zgodovinarji oziroma znanstveniki obtoženi ponarejanja zgodovine. Zakaj preprečujejo, da bi pomorjeni še naprej živeli skozi spomin svojih potomcev in sorodnikov? Tudi mrtvi, žrtve totalitarizma, imajo pravico do spomina!
Nesrečne Palestinke se zaradi Hamasa verjetno ne morejo organizirati za ustavitev morije. Predpogoj za odpor je minimalna demokratična narava oblasti. Zato jugoslovanske ženske po II. svetovni vojni, v času totalitarizma, na to niso mogle niti pomisliti, saj bi sledile moškim. S tem ne želimo zmanjševati zaslug privrženk Mehmedovićeve. So junakinje! Vendar demokratičnega predpogoja ne gre prezreti. Na to so računale tudi srbske matere, ki so prišle leta 1991 po otroke, ki so bili v Sloveniji zlorabljeni za »beograjski cilj«, in tudi slovenski starši, ki so se organizirali za vrnitev sinov iz JLA.
Vojne po razpadu Jugoslavije vse bolj in čedalje uspešneje prikazujejo kot posledice izbruha nacionalizma. Ta je obstajal, vendar ga je partija v skladu s svojo tradicijo zlorabila potem, ko jo je padec komunizma povozil. Sledil je padcu totalitarizma, ki je jugoslovanskim narodom prinesel možnost, da bi Slovenci živeli vsak v svoji državi, v skladu s svojo tradicijo in kulturo. Je Slovenijo (in vse vse do Kosova) napadel nacionalizem ali JLA? Prikrivanje pravega vzroka vojn na tleh nekdanje Jugoslavije je posledica mednarodnih zvez totalitarizma in njegovih simpatizerjev, ki se nočijo soočiti s propadom oblasti, ampak iščejo pomoč pri kapitalskem globalizmu, ki narodno individualnost sovraži in ki ima v vladah finančne oligarhije v nekdanjih totalitarnih državah – najvišja stopnja v razvoju komunizma – idealnega somišljenika.
Varuhi spomina po vojni pobitih, z izjavo Evropskega parlamenta je narejen zgolj prvi korak!
