Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste se že seznanili z genialno zamislico ministra za zdravje, tistega, ki ga občasno zanesejo čustva. Minister namreč zunaj večjih mest ukinja dežurno nujno medicinsko pomoč.
Ja, zdravnikov je pač premalo kljub dvema medicinskima fakultetama, saj mladi zdravniki odhajajo v bolj perspektivna okolja v tujino, medtem ko migrantoljubci zaman čakajo, da bodo med migranti, ki ilegalno prihajajo v Slovenijo, našli kakšnega zdravnika. Tudi SD, naslednica avantgarde delavskega razreda, ki je obljubljala samo 30 dni čakalne dobe za obisk specialista, je zadnje dni snedla jezik. In medtem ko spremljamo sago s političnim vmešavanjem predsednika vlade v delo policije in bizarne razsežnosti njegovega bratenja z nekdanjim specialcem, ki je bil obsojen na dveletno zaporno kazen, tovarišija iz Levice pripravlja teren za ustanovitev ministrstva za solidarno prihodnost, ki ga bo vodil, kot pravijo zlobni jeziki, mali človek Brincelj iz filma Kekčeve ukane. Tretje največje slovensko mesto pa je prejšnjo nedeljo dobilo kriptosocialističnega župana, ki v mestnem svetu iste občine (k sreči) nima večinske podpore.
Če bi šlo samo za politični triler, bi se morda ob njem res zabaval in užival z vrečko kokic. A to se sedaj realno dogaja z našo državo! In ne tolažimo se, češ da imajo vse demokratične države podobne probleme. To, kar sedaj spremljamo v medijih, je le vrh ledene gore. In vedno manj sem prepričan, da je to res volja ljudstva. Vsakemu državljanu, ki ima vsaj kanček zdrave pameti in občutka za moralo, tudi v tem pregovorno veselem decembru pač ne more biti do plesa. Kajti našo državo ima v rokah mafija. Vrh ledene gore pa je še vedno samo vrh. Spomnimo: pred dobrim stoletjem se je tedaj na papirju nepremagljiva čezoceanka Titanik zaletela v ledeno goro – v tisti njen del, ki ni viden, ker se niti na vrhove nihče ni kaj dosti oziral, medtem ko so ljudje na ladji plesali. Slovenija, vstan’!
