Piše: Andrej Sekulović
Temne vrane preletavajo nebo nad to deželo. Rodnost pada, primanjkljaj pa se uravnava z uvažanjem drugih ljudstev. Po vrtcih in šolah, kjer so nekoč rasli dediči tega naroda, sedaj vse pogosteje odmeva tuja govorica v nerazumljivih jezikih.
Celo obvestila za starše so ponekod dvojezična, pri tem pa ne gre za jezike avtohtonih manjšin. Domačini se prilagajajo prišlekom. Na ulicah večjih mest se onesnaženi zrak meša z vonjavami cenenih jedi po receptih, zapisanih z nam neznanimi besedami. Čakalnice porodnišnic postajajo vse bolj podobne čakalnicam oddelkov za tujce na upravnih enotah. Na nogometnih tekmah hrapavo vreščanje tujih glasov preglašuje slovensko himno. Maternice postajajo orožje v tej vojni biološkega in demografskega obstoja. Namesto uničujočih pokov eksplozij pa po vrtcih, šolah, trgovinah in ulicah odzvanjajo vse glasneje tuji jeziki. Uvažanje poceni delovne sile morda zvišuje BDP, a hkrati ruši etnokulturne temelje rodne grude. Po mestih, ki so jih prejšnje generacije gradile in urejale za svoje zanamce, postopajo mračni možje, ki častijo boga, v imenu katerega so njihovi predniki plenili in zavojevali to deželo in celino. Njihove v temino zavite ženske služijo le enemu namenu − novemu zavojevanju. Pozabimo na ograje in tihotapce, invazija poteka vsem na očeh. Nekdaj mogočne vladarice Zahoda se otepajo grabežljivih črnih šap.
Bomo šli po njihovi poti? Kje so orli, ki se bodo spustili z višav in vranjo zalego pregnali nazaj v sive oblake oddaljenih krajev? A ne gre kriviti vran, da se hočejo naseliti v prazna gnezda. Odgovornost nosijo tisti, ki so jim metali drobtine, čeprav bi jih morali po dolžnosti spoditi.
