Piše: Keith Miles, poslovnež, profesor in publicist
Vladavina množice (»mob rule«) je velik sovražnik demokracije. V zgodovini smo že videli, kako je ta pojav družbe in narode vodil na napačno pot. Primera sta denimo »zavzetje Bastilje« v Parizu, ki je pozneje privedlo do množičnega terorja, in boljševiška revolucija v Rusiji, ki je pripeljala do državljanske vojne, tej pa je sledila vzpostavitev nečloveške komunistične totalitarne države. Vse komunistične države so vodile manjšinske klike, zato so nekakšna vrsta »množice«, ki se nikoli ne bi mogla soočiti s pravimi demokratičnimi volitvami.
Primerjajmo ameriško revolucijo s francosko: po ameriški revoluciji je družba kljub težavam ohranila visoke ideale in ni nikoli padla v past, ki je v Franciji pripeljala do Napoleonove vojaške diktature. Primerjajmo upanje Kerenskega v Rusiji leta 1917 – ki si je verjetno želel nepolitične in s tem nemočne ustavne monarhije, ki bi delovala kot stabilen tradicionalni dejavnik – z Leninom in krvavimi posledicami boljševiške oblasti.
Nacisti so, kot ve večina ljudi, uporabljali nasilje množice proti judovskim sodržavljanom, kar je bilo najbolj očitno v akciji kristalne noči, ko so uničevali judovsko lastnino. Kitajski komunisti so nasilje množice uporabljali v obdobju tako imenovanega »velikega skoka naprej«.
Levica, še zlasti trda levica, in skrajna desnica sta pogosto uporabljali akcije množic, da bi dosegli svoj cilj – popolno oblast –, in mnogi jih še vedno uporabljajo na ta način. Voditelji levih strank so na žalost zelo počasni glede obsojanja akcij množic in kršenja zakonov. Tudi divjanje stavkajočih in ulične akcije francoskih kmetov so dejanja množic.
Akcije množic in vladavina množice so po svoji naravi primitivne in spodkopavajo demokracijo; vidimo namreč lahko, da so protesti lahko demokratični ali negativni. Dober primer pozitivne akcije je bila »baltska veriga«, ko so ljudje protestirali proti sovjetskemu nadzoru nad svojimi državami: 23. avgusta 1989 ob 19. uri se je približno dva milijona ljudi iz Estonije, Latvije in Litve povezalo v človeško verigo, ki je potekala od Talina do Rige.
Čeprav so bile nedavne akcije Antife in gibanja Black Lives Matter očitno uspešne, se bodo verjetno izkazale za neproduktivne, organizacije in ustanove, ki so se uklonile, pa ne bodo naredile nič dobrega za skupnost. Napadi na svobodo govora, ki jih nasilno izvajajo študenti, ko izločajo govornike oziroma predavatelje, ki manjšini niso všeč, so ravno tako oblika akcija množic; univerze, ki jim podležejo, delajo slabo uslugo akademski svobodi in demokraciji.
Lahko bi primerjali pohode v okviru kampanje za jedrsko razorožitev v Združenem kraljestvu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bili mirni in nenasilni, ali »pohod na Washington« gibanja za državljanske pravice v ZDA, ki ga je vodil Martin Luther King – s študentskim in levičarskim nasiljem ter akcijami belih skrajnežev na jugu ZDA.
Obstajajo številni dobri primeri nenasilnih protestov, vendar pa ne bi smeli dovoliti, da skupine, ki nasprotujejo cepljenju, ali t. i. zelene skupine uporabljajo množične proteste za rušenje družbe, saj s tem spodkopavajo demokracijo in tudi pozitivne proteste. Prav tako smo priča nasilju pri uporabi interneta, elektronske pošte in Twitterja, ki jih nekateri uporabljajo za širjenje lažnih informacij, včasih pa tudi za teroriziranje oziroma ustrahovanje ljudi.
Demokracija potrebuje zakonite nenasilne proteste in ne nezakonitih akcij množic – ravno tako kot pri poslušanju nasprotnih mnenj potrebuje dialog in strpnost.
