Kdo bi si predstavljal, da se bo v letu 2018, v 21. stoletju, v novi slovenski državi ponovil Milan Kučan iz bivšega režima, ko je kot šef udbe, partije in udbomafije (kar je še danes) histerično kričal, da ne bodo dovolili, da se po deželi šopirijo fašisti, ki nasprotujejo in napadajo temelje SFRJ, deželo proletarcev in vodilno vlogo partije. Na Ilovi gori je grožnjo v preobleki ponovil. In potem se je začelo – grožnja in žuganje hudobnega starca iz Murgel sta obrodila sadove.
Mestna knjižnica Ljubljana je pred časom prepovedala in odpovedala predstavitev in pogovor o knjigi francoskega avtorja Alaina de Bemoista Manifest za evropski preporod. Šlo je za čisto cenzuro in za simbolični sežig knjige in avtorja na grmadi eko socializma in neolevičarstva v kombinaciji s stalinističnimi nastavki in nacističnimi reminiscencami. In to z levičarsko utemeljitvijo, da takšni ljudje ne smejo imeti pravice do glasu. A najprej ti vzamejo pravico do glasu, potem do telesa.
Še pred tem je bil prepovedan konceret hrvaškega pevca Thompsona, intervju z njim na javni tv pa je sprožil pregon in pogrom nad avtorjem intervjuja, ki je bil po hodnikih nacionalke zmerjan z ustašem. Javna hiša je nadaljevala s pogromaštvom tudi nad dr. Jožetom Možino zaradi nekega intervjuja, v katerem ni bilo nobene laži, v resnici pa – se je izkazalo kasneje – je šlo za napad na Pričevalce, katerih resnične pripovedi seveda puščajo velike madeže sramote na partijski laži o naši polpretekli zgodovini in o povojnih pobojih.
Potem je ušel duh iz steklenice, ko se je hudičev pomočnik iz Gregorčičeve – sam ga imenujem po izvorni funkciji Serpentinšek – lotil sovražnega govora in mirno zaukazal, da državna podjetja in tista, v katerih ima država pomembne deleže, ne smejo oglaševati v desnih medijih. Mimogrede, v tistih, ki predstavljajo pet (5) odstotkov slovenskega medijskega prostora, ker ves drug prostor okupirajo MSM mediji države in njenih žurnalističnih hlapcev. Potem so začele prihajati odpovedi oglasov, tako imenovani družbenopolitični gestapo vladajočih pa je šel še dlje, ker s svojo parlamentarno preiskavo in komedijanstvom Janija Moderndorferja pričakuje, da bo te medije tudi zakonsko (z novimi zakoni seveda) ukinil. Sočasno je potekala agitprop akcija o nekakšnem sovražnem govoru, ki da polni ta prostor lepe države, kar je neprimerno in mora biti nedovoljeno in likvidirano. V resnici je šlo spet za napad na svobodo do izražanja mnenj, ki se sprevrača že v poskus miselne policije, ki bo drugače mislečim dokončno zavezala jezik nespodobne opozicijske drže.
Ob tem so se pojavili speltni ovaduhi s FDV in od drugod, ki ljudi prijavljajo policiji, pojavlja se cenzura fejsbuka in tviterja, propagirajo se grožnje, kaj se lahko zgodi drugače mislečim – Barbara rov. Opozicijskim politikom se grozi s smrtjo, z avtobusa mestnega potniškega podjetja LPP Ljubljana odstranijo oglas Živim, nespoštovanje ustavne odločitve pa govori o drugorazrednosti katoliških šol in otrok. Da bi vse to kulminiralo v pravi berufsverbot, ko direktor Elesa, bivši LDS-ovec, ustanovni član Zaresa in energetski kader slovenskega Stalina Gregorja Golobiča – Aleksander Mervar kliče na odgovornost zaposlenega Bernarda Brščiča, ker naj bi le-ta kršil nek interni kodeks obnašanja, v resnici pa govorjenja in izražanja misli, kar nam vsem jamči ustava. Najhujši in definitvno neustaven je tisti del tega kodeksa, ki pravi, da “ni dovoljeno izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti”, pri čemer gre za nekakšen tajni kodeks operandi likvidatoris (tajni uradni list Elesa), ker se seveda ne ve, kaj pa je primerno izražanje. Zato je vsako izražanje lahko neprimerno. Ob tem sem se zlobno spomnil, da je – pravijo ji naddirektorica Elesa oz. asistentka direktorja Katja Fasink, frizerka po izobrazbi in da bi mogoče ona lahko spisala takšne neumnosti v tisti kodeks, pa jih seveda ni, ker so avtorji od drugod. Simbolno pa gre na Elesu vendarle za frizersko kadrovsko politiko – strigli bodo neposlušne. Poleg neustavnega pregona Brščiča, pa gre tudi za poskus njegovega utišanja v javnem prostoru in tudi za tipični mobbing, ki je iztožljiv. V zgodovini zapreti usta tistim, s katerimi se ne strinjaš, ni nikoli prineslo dobrih reziltatov. Pokoli farških nekomunistov, kot so jim rekli, na začetku druge svetovne vojne so kasneje rodili obrambne vaške straže in protikomunistične oborožene sile domobrancev. Kasko se bomo branili drugačemislerči v teh časih?
Serpentinškovo pajdašenje s hudičem nesvobode izražanja se torej ni zaustavilo samo z grožnjo neubogljivim medijem, sprevrglo se je v generalno gonjo proti drugače mislečim, s poskusom njihovega utišanja in celo z grožnjo, da bodo ob službe in kruh. Predsednik države Borut Pahor si je kot Pilat opral roke tako, da je sklical posvet o sovražnem govoru, potem pa spet odšel v fitness, ali pred ogledalo, ki mu pravi, da je lep in pameten. Državljani od tega nimamo nič.
Čas za politično korektnost je v takšnih razmerah že zdavnaj minil. Zato lahko mirno omenim, da so se izvorno vse takšne ideje rodile v tridesetih letih 20.stoletja v munchenski pivnici Hofbraukeller, kjer je Adolf začel svojo morilsko kariero odrešenika nemškega naroda. Naši eko socialisti zgodbo ponavljajo in mislijo, da ne bo posledic. Spomnim se tudi časov partijskega trdorokca Franceta Popita in kasneje lisjaškega “mehčalca” Milana Kučana, ki sta vsak na svoj način vendarle težila k istemu cilju: k obrambi avtangarde delavskega razreda, to je priviligiranega sloja udbovcev in komunistov. Za ohranitev tega pa je seveda bilo treba zatreti vsaki najmanjši pomislek u uspešni vodilni vlogi komunistov in o njihovi gospodarski politiki, ki je iz dneva v dan bolj kolabirala do končnega poraza. Samo simbol tega samodržec Tito je moral umreti.
Serpentinšek, ta nesreča, ki sedi v fotelju predsednika vlade, pa je po vsem tem javno zagrozil “konec je” – seveda konec z drugače mislečimi, ki ga kritizirajo s temi ali onimi besedami. V sladkobnem TV intervjuju guruja slovenskih televizijskih Butal Slavka Bobovnika pa je rdeča nit govorjenja nič povedati oziroma govoriti o splošnosti njegovega izpraznjenega genija.
“Kinstlermaler” iz munchenske pivnice je svet postavil na glavo, zakaj ne bi klovn gasilskih veselic postavil na glavo Slovenije tudi s pomočjo marakeške deklaracije? Če mu bomo dovolili.
