Piše: dr. Stane Granda
Naravne nesreče ne vplivajo samo na naravo, ampak najmanj toliko ali še bolj na ljudi, ki jo poseljujejo. Njihove reakcije so zelo raznovrstne, posledice preživete katastrofe dolgotrajne. Kot na materialno področje vplivajo tudi na psiho in družbeno zavest.
Naravna nesreča, ki je prizadela Slovenijo, mnogi ocenjujejo kot največjo v naši zgodovini. Čeprav nimamo o njih sistematične študije, bi to težko podpisali. Običajno nesrečo določa število mrtvih, življenje je neponovljivo, ne materialna škoda. Spomnimo se leta 1348, ko je v Ziljsko dolino zaradi potresa zgrmel del Dobrača in zasul številne vasi, pa let, ko so naravo in ljudi napadle kobilice in jih je morila kuga. Spomnimo se potresa 1511, ki je prizadel zlasti zahodni del Slovenije, spomnimo se, kako pogosto se trese Gornje Posočje. O strahotnih poplavah nam govori spreminjanje struge Save. Že od antike dalje vemo za katastrofalne posledice, ki jih povzroča vsakih nekaj let Savinja. Sredi 19. stoletja je tako zasula termalni izvir v Laškem, da ga nekaj časa niso našli. Bodimo iskreni in na podlagi nekaterih primerov, kot je ureditev območja Železnikov, priznajmo, da bi bile posledice veliko manjše, če bi sistematično skrbeli za hudournike, nasipe, če bi zgradili že stokrat načrtovane suhe zadrževalnike, imeli skrbno zloženo hlodovino, čistili nanose za jezovi … Po toči zvoniti je prepozno. Iskati krivca še manj! Se bomo iz tega kaj naučili? Bo kdo primerjal usodo starih in novih delov naselij?
Ob prvih reakcijah politike na ujmo, ki je zavila Slovenijo v črno in jo po dolgem času vrnila v nekatere evropske medije, ki so nanjo že skoraj pozabili, se je izkazala beda tistih civilnodružbenih gibanj, ki so vzpostavili sedanjo oblast. Umolknili so. Vreščanje o klimatskih spremembah, kar je samo posnemanje tujih vzorcev in ne izhaja iz slovenske stvarnosti, ne more dati konkretne pomoči. Kučan, ki ve, da gre njegovim samo za sebične oblastne interese – volitve jasno kažejo, da ljudje ne nasedajo frazam levice, s katerimi prikriva svoje edine cilje, to je polastitev in zloraba oblasti –, se je tega ustrašil in opozoril, da mora stopiti na plan »država solidarnosti, sodelovanja, vključevanja in medsebojne pomoči«. Čeprav je zanemarjanje tega pripisal opoziciji, je dejansko izrekel opozorilo svojim, ki so začeli zgubljati javno podporo. Mislimo na tokratne vladajoče nove obraze, ki so na eni strani javno priznanje nemoči totalitarne levice, ki se neposredno ne more povzpeti na oblast, na drugi pa zloraba demokracije in načel, ki jih razglaša Kučan. Priznal je staro resnico, da je politika v prvi vrsti reševanje socialnih stisk in težav, ne boj za oblast, ki ga njegovi edino obvladajo.
Solidarnost, prevladujoča čustva in dejavni dokazi soodgovornosti in soodvisnosti, medsebojne pomoči, ki so jo pokazali slovenski državljani, je nekaj neverjetnega. Občudovanja in navdušenja nad njimi ne skrivajo niti tujci. Še vedno, ne glede na vse kar doživljamo, je v naših ljudeh nekaj zdravega. Priznajmo. To je v popolnem nasprotju z očitki, da državnozborske volitve, zlasti zadnje, dokazujejo njihovo nezrelost, če ne ne kaj hujšega. Če so isto pokazali v letih 1990 in 1991 in ne nazadnje tudi tokrat, bi kazalo iskati nemoč, da plemenite ljudi pritegne, v politiki, ne državljanih! Slovenci smo se osamosvojili, da bi živel v skladu s svojo demokratično tradicijo in Evropi primerljivo. Zato ima politika, ki iz tega izhaja, v »dobrotnikih« naravne zaveznike, le prav jih mora nagovoriti.
Prelom, ki smo ga doživeli Slovenci v času slovenske pomlad, je velika, globoka in daljnosežna stvar. Pričakovali smo spontan demokratični razvoj in socialni napredek. Do tega je prišlo, vendar v očeh ljudi bolj po zaslugi splošnih kot poosamosvojitvenih razmer. Njihove vrednote in koristi stvaritelji novih obrazov sistematično izničujejo. V sedanjo vlado so vrinili s to nalogo posebno sekretarko. Državljanske vzgoje ni. Nacionalno zavest sistematično sesuvajo od SAZU navzdol. V mnogih ozirih je po 30 letih slovenske države glede nje slabše. Ne zaradi utrujenosti od lastne zgodovine in globine sprememb, ki jih pospešuje tudi vsestranski svetovni razvoj, ki smo mu kot demokratična skupnost izpostavljeni, ampak zato, ker za družbeno in politično vzgojo državljanov nihče ne skrbi. Šola je ostala popolnoma v rokah starih ideoloških sil. To spretno prikriva z odzivnostjo na tehnološki razvoj in znanje tujih jezikov. Duhovna klima, kamor sodi tudi narodna in državljanska zavest, je vse bolj pusta in prazna. Še huje! Vsiljujejo probleme sožitja z manjšinskimi in čudaškimi pogledi, ki so sicer vselej bili, vendar ne osrednji in prevladujoči. Večina jih mora tolerirati, saj so ljudje kot mi, vendar zato naši večinski pogledi niso nekaj zavrženega, sramotnega, netolerantnega. Lenina smo skupaj s civilizirano Evropo zavrgli, Trumpa prepustimo Američanom. Vrnimo se k času, primernemu sledenju Kreka, Gosarja pa tudi očetov Združene Evrope, katere idejni in genski del smo.
Odprava kriznih razmer, ki jih je povzročila narava, mora prav zato, da se ne bi po nekaj letih ponovile, narediti družbo odgovornejšo. Opozicija ima izjemno priložnost, da se izkaže in trajno izniči možnosti nastajanja vlad »novih obrazov«.
