Piše: dr. Stane Granda
Skupna predstavitev Gorice in Nove Gorice kot evropskih mest kulture ponuja sijajno priložnost, da bi pokazati italijanski strani, kaj je pomenila Gorica v preteklosti za Slovence.
Poleg Ljubljane je bila drugi slovenski kulturni center, v cerkvenem pogledu pa več kot stoletje sedež nadškofije za Slovence in cerkvene province naša cerkvena prestolnica. Ime mesta, ki ga Italijani niso poitalijančili, ampak le italijansko zapisali, ima za Slovence svojo sporočilno vlogo: tu smo bili pred vami. Povedano drugače, izhajati bi morali iz slovenskih izhodišč in stališč, naše zgodovine, še vedno aktivnih naših tamkajšnjih rojakov. Ne nazadnje je onstran državne meje tudi del slovenskega etničnega ozemlja. Tam živijo Slovenci, ne slovensko govoreči Italijani! To bi bilo prav gotovo tudi v duhu Slovenije kot mednarodno priznane samostojne države in enotnega slovenskega kulturnega prostora. Kolikor pa je sedaj slišati in razumeti, ni tako. Zastopniki Nove Gorice izhajajo iz izrazito jugoslovanskih totalitarističnih stališč, ki jih simbolizira sabotinski napis Naš Tito. Da bi to delno prikrila, se skriva za nekimi multi-kulti koncepti, ki bodo samo poglobili identitetno krizo in zmedo mladih generacij, ki o slovenski zgodovini nima praktično nobenega znanja. Goriška je vse od naselitve naših slovanskih prednikov slovenska, jugoslovanska pa niti pol stoletja, pa še to le del. Zakaj jim je jugoslovanstvo pomembnejše od njenega slovenstva? Pričakovanje, da bi predstavili specifičnosti goriškega slovenstva, ki se loči od kranjskega, štajerskega, koroškega in drugih, pa je od titoističnih nostalgikov čista utopija.
Pripadnike italijanskemu fašizmu konkurenčnega jugoslovanskega komunističnega totalitarizma, ki se skrivajo za demokratičnim antifašizmom, katerega simbol so tigrovci in vsi tisti, ki so izhajali iz dokaj izvirno oblikovanih narodnoobrambnih stališč, ki jih je zastopala predvsem »goriška sredina«, bi veljalo spomniti na njihove nasprotnike in sovražnike v povojnem solkanskem titoističnem lobiju. Ta prikriva in prezira njenemu vrhu dobro znano pripoved našega doslej mednarodno najuglednejšega zgodovinarja akad. prof. dr. Frana Zwittra. Mimogrede in ne nespregledno. Bil je predstojnik slovenskega partizanskega Znanstvenega inštituta in vodja strokovne skupine na povojni mirovni pariški konferenci. Ta je, ne enkrat, javno povedal, da je obstajala realna možnost, da bi na konferenci dobili vrnjeno Gorico s slovenskim zaledjem, če že ne vse Goriške. Ta možnost je padla v vodo, ko je dal Tito leta 1946 nasilno prizemljiti oziroma sestreliti zavezniški anglo-ameriški neoboroženi vojni transportni letali in tudi s siceršnjim sovražnim vedenjem do Anglo-Američanov. Prof. Zwitter je potem s skrajnimi napori in s pomočjo francoskih izvedencev rešil vsaj goriško progo s sedaj »pozlačeno« goriško železniško postajo. Povedano drugače: Tito je zelo verjetno zapravil Gorico in velik del Goriške. Fašizem je naredil neprimerljivo več škode goriškemu slovenstvu kot totalitarni titoizem, vendar nosi slednji večjo krivdo za zločinske, bolj ali manj prikrite umore narodno zavednih Goričanov. Da ne govorimo o povojnem preganjanju antifašistov, ki so jih, če se jih niso upali likvidirati, celo fizično metali čez mejo v Italijo, proti kateri so se vse življenje borili. Vztrajanje pri jugo-titoističnih stališčih je tudi stalno pljuvanje na tigrovce − prve evropske antifašiste, ki jih je med vojno in po njej likvidirala jugoslovanska titoistična represija.
Najnovejše norčevanje iz demokracije, tigrovstva, slovenstva in ignoriranje korenin nastanka slovenske države, kar vse simbolizira napis Naš Tito, ni nič presenetljivega, če vemo, da za njim stojijo posamezniki in zlasti posameznica, ki so imeli pod sedanjo vlado nalogo ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve in tudi sicer sramotiti in poniževati ter celo preganjati nosilce največjega dosežka Slovencev v zgodovini.
