Piše: dr. Vinko Gorenak
Enakost pred zakonom je eden temeljnih postulatov vsake pravne države, toda pri nas smo tudi pri tem izjema. Zakaj to trdim?
Leta 2021 je Klementina Prejac, celjska tožilka, zavrgla kazensko ovadbo takratnega notranjega ministra Aleša Hojsa zoper Alojza Breznika, ki je o Alešu Hojsu zapisal, da je »pes, ki ga je treba likvidirati«. Precej neposredna grožnja državljana notranjemu ministru torej. Logično je, da je Aleš Hojs vložil zahtevo za pregon Alojza Breznika zaradi neposredne grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika.
Tožilka Klementina Prejac je odločila, da ne gre za kaznivo dejanje grožnje, saj bi morala biti »grožnja take intenzitete, da je pri drugem objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje, ne zadošča pa subjektivna prestrašenost ali vznemirjenost oškodovanca«. Na tej točki je nujno treba povedati, da odločitve tožilstva po takratnem zakonu ni preverjal nihče.
S takim stališčem se je težko strinjati, zato smo v tretji Janševi vladi spremenili 169. člen Zakona o državnem tožilstvu, s spremembo pa določili, da mora vsako odločitev tožilca preveriti vodja tožilstva ali senat tožilcev, odvisno od teže domnevnega kaznivega dejanja.
Nekaj časa za tem je Urban Purger na profilu Twitter, danes X, naredil preizkus enakih kriterijev tožilcev do vseh državljanov, tudi politikov. Na takratnem Twitterju je objavil popolnoma enak tekst kot Alojz Breznik, le da je ime Aleša Hojsa zamenjal s Tanjo Fajon.
In glej ga, zlomka, na predlog Tanje Fajon ga je obiskala policija in razložil ji je, da nima nobenega namena streči po življenju Tanji Fajon, le da je naredil preizkus, ali bo tožilstvo ravnalo enako, kot je ravnalo v primeru Aleša Hojsa. Policija je s tem seznanila tudi tožilstvo in tožilec Jože Čeru je bil s tem torej seznanjen. A glej ga, zlomka, presodil je, da gre v primeru Urbana Purgerja za sum storitve kaznivega dejanja po istem 135. členu Kazenskega zakonika, torej za grožnjo.
Morda se sprašujete, zakaj o tem pišem in kakšno povezavo ima to z »Golobnjakom«. Seveda jo ima, in to zelo veliko. V »Golobnjaku« so namreč takoj po nastopu mandata sprejeli »zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države«. V njem so med drugim spremenili 169. člen Zakona o državnem tožilstvu, tako da odločitve tožilca znova ne preverja nihče, ne glede na to, kakšna je.
Tako stanje je absurdno. Tožilska zakonodaja je imela vse do leta 2011, pa tudi tista iz nekdanje Jugoslavije, določilo, da odločitev vsakega tožilca preverja ali vodja tožilstva za lažje oblike sumov kaznivih dejanj ali pa senat treh tožilcev za hujše oblike kaznivih dejanj, kar je povsem normalno in tudi logično. Leta 2011 pa je takratni minister Aleš Zalar z zakonom popolnoma izenačil položaj sodnikov in tožilcev, kar je katastrofalna napaka.
Primer Aleša Hojsa in Tanje Fajon, o katerem pišem zgoraj, je tipičen primer, ko ob popolnoma enakem dejanju tožilec lahko odloči, da gre za kaznivo dejanje ali pa ne, čeprav sta bili dejanji enaki, osumljenca pa oba politika.
Nad vsako odločitvijo prvostopenjskega sodnika je višje sodišče pa Vrhovno sodišče RS, Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice. Vsako odločitev prvostopenjskega sodnika lahko torej preverijo kar štiri instančna sodišča, ki jo lahko razveljavijo, razsodijo drugače ali vrnejo v vnovično sojenje.
Nad odločitvijo tožilca po spremembi zakona, ki so jo uveljavili v »Golobnjaku«, ni nikogar več, nad njim je le Bog in modro nebo.
Seveda so v »Golobnjaku« natanko vedeli, zakaj so to storili. Seveda so imeli v mislih večino politično levo usmerjenih tožilcev, ki bodo prevzemali primere, ki so pripadnikom »Golobnjaka« v škodo, in jih na ta način oprali vsake krivde.
