Piše: Edvard Kadič
Zadnjih nekaj mesecev intenzivneje spremljam medije in družabna omrežja, predvsem komentarje, članke in odzive, povezane s cepljenjem. Seveda je to posledica dejstva, da sem sprejel povabilo k sodelovanju z vlado na področju komunikacijske podpore cepljenju. Ko se je na družbenih medijih to razvedelo, sem bil na nek način presenečen, koliko gneva sem požel po eni strani in koliko odobravanja po drugi. Odobravanje mi je seveda godilo, nesramni komentarji, osebne diskreditacije in zlobni zapisi raznih »blogerjev«, ki se razen s pisanjem po nareku svojih gospodarjev ne morejo pohvaliti z ničimer v življenju, pa mi seveda niso všeč.
Prav slednji del, tj. osebne diskreditacije, je seveda odraz frustracij piscev in komentatorjev, ki ne zmorejo ven iz svoje osebnostne bede in strahu, da jim v življenju ne bo uspelo z lastnim delom, temveč le tako, da bodo rezultate drugih dajali v nič in se tako prikazovali kot uspešne. Če bi namreč bili sposobni, bi naročniki verjetno najemali njih, in ne tiste, ki jih omenjeni tako žolčno komentirajo, kajne? Neuspeh je kruto polje in težko breme za vsakogar. Ste se že kdaj izognili kakšni obveznosti ali projektu zgolj zato, ker ste se bali neuspeha? Bodimo realni, nihče ne mara porazov in neuspeha. Nihče med nami se ne želi počutiti neučinkovito, šibko ali kako drugače slabo zaradi svojega dela. Točno s takšnimi občutji pa nas navdaja neuspeh. Sam pri sebi sem se kar nekaj časa prizanesljivo hahljal, potem ko sem nekoč nekje prebral, da neuspeh v bistvu sploh ne obstaja. Kako, za vraga, ne obstaja, ko pa sem že sam nekajkrat pred tem dokazal, da obstaja. Takšno razmišljanje pa je trajalo le toliko časa, dokler nisem dojel, da neuspeh obstaja šele potem, ko ga priznaš. Zanimivo, da pojem »neuspeh« tudi portal Fran opredeli kot »dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem ne doseže tega, kar želi, pričakuje«. Torej, gre za nekaj, kar začne obstajati šele, ko ga priznamo, tj. ko mi priznamo, da nismo dosegli, kar smo želeli. Kaj pa, če ne priznamo? Da ne priznamo, da je konec? Dlje časa se sprašujemo o vsem tem, bolj postaja jasno, da gre predvsem za naše osebno razumevanje nastale situacije, in ne nekakšna objektivna dejstva. Če verjameš, da ti ni uspelo, potem ti ni. Če verjameš, da ti ne more uspeti, ti res ne more. Če verjameš, da ne moreš prenesti napetosti in stresa pred dokončno zmago, potem ne moreš zmagati. Neuspeh oziroma poraz se rodi v trenutku, ko se odločimo, da si ne bomo več prizadevali za končni cilj.
Kaj pa, če ne odnehamo? Kaj pa, če korak za korakom nadaljujemo toliko časa, dokler nam ne uspe? Potem neuspeh ne obstaja, kajne? Se sliši kot nekakšna poceni psihologija? Naj se sliši kakor koli, tako enostavno pač je to vse skupaj. Nisem rekel, da je lahko, je pa enostavno. V nadaljevanju zato trije nasveti, da bomo lažje ostajali osredotočeni na svoj cilj, ne glede na okoliščine, zlobne jezike in polena, ki nam letijo pod noge:
Prvič, ni predaje. Ljudje se v veliki večini primerov predajo, ne da bi se tega najprej sploh zavedali. Odločeni so narediti vse, da bi svoje cilje dosegli, dokler se okoliščine ne spremenijo, tj. dokler se rezultati še ne vidijo v celoti, kritika na njihov račun pa postaja vse glasnejša. Vsi bi radi uspeli toliko časa, dokler ne dojamejo, kakšna bo cena njihovega uspeha. Potem se večina ustraši. Ne počnite tega. Ne odnehajte, dokler niste na cilju.
Drugič, pazimo se rokov. Seveda moramo pri ciljih opredeliti roke za izvedbo. Vseeno pa upoštevajmo, da se okoliščine lahko bistveno spremenijo, včasih dobesedno čez noč. Mogoče ne bomo imeli prav nikakršnega vpliva na omenjene spremembe in bomo lahko samo nemočno opazovali. Takšna primera spremembe okoliščin, na katere v projektu cepljenja nismo imeli nikakršnega vpliva, sta bila na primer zadržanje možnosti prijave s strani informacijske pooblaščenke (kar je samo cepljenje bistveno časovno zamaknilo) ter negotovost dobavnih rokov cepiv. Vendar pa upoštevajmo zakon narave, ki pravi: ali se prilagodi ali pa umri. Nastala nova situacija pomeni priložnost za naprej, če seveda ne pristanemo na smrt (poraz, neuspeh).
Tretjič, poraz v eni bitki ne pomeni tudi poraza v celi vojni. Razlika med dobrim in odličnim generalom je predvsem v tem, da dober sicer zna zmagovati, odličen pa sicer zna tudi zmagovati, zna pa se občasno tudi umakniti – zato, da na koncu zmaga v celoti. Zastoj pred posamezno oviro in opustitev naporov za doseganje cilja sta dve popolnoma različni zadevi. Zastoj pred oviro ne pomeni ničesar drugega kot le to, da še ni čas za konec. Da nečesa še ne znamo in da moramo najti način, kako naprej. To je pa tudi vse. Zastoj ne pomeni, da nismo uspešni, da smo šibki, da ne bomo nikoli dosegli svojih ciljev. Pomeni predvsem to, da še nismo končali. Moramo vztrajati, se gibati naprej in najti način, kako skozi, mimo ali čez ovire, vse do zastavljenega cilja.
Edvard Kadič je publicist, strokovnjak za komunikacijo, specializiran za področje neverbalne komunikacije. Je tudi avtor več knjig.
