Piše: Borut Korun
Leto, ki je odšlo, sta najbolj zaznamovala dva dogodka: umor v Novem mestu in »obglavljenje« Titovega kipa v Velenju. Naj se sliši še tako nenavadno – dogodka imata nekaj skupnega, čeprav se hkrati zelo razlikujeta. Skupno jima je, da se po uradnem razumevanju stvari ne bi smela zgoditi. Cigani so v veljavnem ideološkem žargonu ogrožena, ne pa ogrožujoča skupina. Leva Ljubljana bi šla na cesto, če bi bil ubit Cigan, ker pa je bil ubit Slovenec, so v zadregi onemeli. Dejstva so leve ideologe in njihove sledilce spet neprijetno presenetila.
Levičarji namreč nikoli ne vidijo človeka iz mesa in kosti, ne vidijo resničnosti, ne vidijo naših vsakdanjih povezav, težav, strasti in napak. Ne upoštevajo ne biologije ne psihologije. Še najmanj verjamejo v nekompatibilnost različnih kultur in religij. Vse, kar se dogaja, je po njihovem izraz nekakšnih družbenih silnic, za vse je kriv kapital in razredni boj, socialne razlike, rasizem in kolonializem. Multikulturnost, ki v Evropo prinaša smrt in posilstva, je zanje »obogatitev«. Če je kaj narobe, smo krivi mi. Levičarji vztrajajo pri svojih utopičnih predstavah, čeprav jih stvarnost stalno postavlja na laž. Tako kot tokrat. Ko ideologi tehtajo resnico in utopijo, se praviloma odločajo za utopijo. Verjamejo, da bo človek, ki nikoli ne odgovarja za svoje grehe, ki se nima česa bati, zaradi tega postal boljši. Po tej ideologiji se človek rodi dober in ga pokvari šele družba. Človek, ki je del »preganjane« manjšine, pa ima sploh vnaprejšnje opravičilo za svoja dejanja. On ni kriv, krive so razmere. Te pa seveda niso »dokončno urejene«. Pripadnik privilegirane manjšine ima zagotovljen odpustek za vse, kar stori, in si zato privošči vedno več. Umor v Novem mestu je bil zato posledica ignoriranja najosnovnejših zakonitosti človeških medsebojnih odnosov.
Ravnanje oblasti, ki je prvega obdolženca za umor spustila na svobodo, pa nam daje slutiti, kakšen bi lahko bil epilog tega dogajanja, čeprav je pod ključem sedaj nekdo drug. Zakaj niso opravili obdukcije ubitega? In če so jo, zakaj o njenih rezultatih ne vemo nič? Mogoče zato, ker je (ali bi) obdukcija pokazala, da je bil vzrok smrti udarec z boksarjem in ne udarec z glavo ob tla pri padcu? To pa je bistveno za težo obtožbe. Imajo dokaze za tistega drugega osumljenca? Bo tudi pri tem obveljalo pomanjkanje dokazov? Kako je mogoče, da pri množici navzočih še vedno ne vemo, kaj natančno se je zgodilo? Se mogoče ljudje bojijo pričati?
Miroslav Pačnik, moj sokrajan, ki ga sicer osebno nikoli nisem poznal, pa je tudi storil nekaj povsem drugega, kar se uradno ne bi moglo zgoditi. V okolju, ki je bilo dolgo »Titovo« in deloma še vedno je, je veliko tvegal. Obglavil ni le neki bronasti kip, ampak predvsem zemeljsko podobo mitskega junaka, ki je še vedno osrednja osebnost komunistične in jugoslovanske religiozne ideje. Ta ideja pa je diametralno nasprotna ideji samostojne Slovenije. Jugoslovanstvo in slovenstvo sta povsem nasprotujoči si miselni in čustveni kategoriji. Če bi Pačniku uspelo, bi se z njegovim dejanjem Slovenija dokončno osamosvojila. Osvobodili bi se absurda, v katerem živimo – šli smo iz Jugoslavije, ohranili pa njene ideološke simbole.
Žal pa je bila policija v tem primeru uspešna. In bojim se, da bomo s primerjavo usode Pačnika in usode morilca v Novem mestu ugotovili, da so levičarji tolerantni do navadnega kriminala, da pa neusmiljeno obračunavajo s svojimi ideološkimi nasprotniki. Pačnikova kazen bo eksemplarična in v nobenem sorazmerju s kaznijo, ki jo bo dobil morilec z Dolenjskega.
Pačnik je postal junak. Upam, da se zaradi tega nanj ne bo zlil ves bes tistih, ki jim je oskrunil njihovo »najsvetejše«. Treba mu bo pomagati, da ne bo postal tragični junak. Treba bo napeti vse sile, da ne bi bil kaznovan, in treba ga bo finančno podpreti, ko mu bodo predložili račun za popravilo kipa.
